Ne glede na poraz z Madžarsko je bila za vas usodna tekma z Norveško. Vse do končnice ste jim bile enakovredne, nato pa …
Prepričana sem, da je bila Norveška premagljiva. Vprašanje je, kdaj bo spet, še zlasti zato, ker smo igrale doma. A se je v končnici tekme poznalo, da imajo Norvežanke za sabo že veliko podobnih tekem, in so vse izpeljale tako, kot je treba. Na drugi strani pri nas v napadu ni bilo pravega pretoka žoge, naredile smo tudi nekaj tehničnih napak in posledica je bila poraz. V športu včasih odločata centimeter ali dva, ki žal nista šla v našo korist.
Na tej tekmi ste na lestvici najboljših strelk slovenske reprezentance ulovili in nato prehiteli Tanjo Oder, ki je, tako kot vi, prve rokometne korake naredila v Velenju.
Pred prvenstvom sploh nisem razmišljala o tem. Seveda je to zame veliko priznanje, ampak veliko raje bi ostala brez tega rekordnega dosežka in da bi premagale Norvežanke.
Madžarska je do svoje edine zmage v drugem delu tekmovanja prišla prav na tekmi s Slovenijo. Na tak način slovo od gledalcev v Stožicah ni bilo ravno najlepše
Težko bi rekla, da pred tekmo z Madžarkami energija ni bila prava, čeprav ni bilo ravno lahko pozabiti na poraz z Norveško. Ker so bile še vedno teoretične možnosti za uvrstitev v polfinale, smo na vsak način želele to tekmo dobiti. Žal nismo spoštovale tega, kar smo se dogovorile v obrambi, ob tem smo v napadu naredile še nekaj nepotrebnih napak. Vsekakor bi bilo slovo od prvenstva drugačno, če bi to tekmo dobile, zato je bilo moje razočaranje in razočaranje soigralk toliko večje.
Vaša soigralka Barbara Lazović je že po tekmi z Norveško dejala, da je sojenje na tem prvenstvu slabo. Ali ste tudi sami imeli občutek, da bi moralo biti boljše?
Dejstvo je, da sojenje še zdaleč ni bilo 'domačinsko', a to je še najmanjša težava. Športniki po tekmah radi rečemo, da sojenja ne bi komentirali, ampak v določenem trenutku je prav, da tudi me povemo svoje mnenje. Če se lahko kritizira naša slaba igra – in prav je tako – se lahko kritizira tudi sodnike, če svojega dela ne opravljajo tako, kot je treba. Sojenje na splošno, ne le na naših tekmah, ni bilo na ravni turnirja, bilo je porazno in sramota za naš šport. Ne morem verjeti, da so sodniki, ki sodijo takšno tekmovanje, lahko tako slabi. Vsak dan treniramo, se trudimo, da bi napredovali in nekaj naredili, potem pa pride nekdo, ki ti z nekaj napačnimi odločitvami razblini sanje. Ni pošteno, da je vpliv sodnikov tako velik, to ni dobro za rokomet. Ampak tako pač je.
Koliko je za oba poraza proti Norveški in Madžarski krivo tudi to, da večina slovenskih reprezentantk v svojih klubih, z redkimi izjemami, v takšnih trenutkih nima nosilne vloge?
Ne želim soditi o tem, katera od nas v svojih klubih igra končnice tekem in katera ne. A ti tudi klubske izkušnje prinesejo veliko. Tega ne moremo zanikati. Ko igraš več takšnih tekem v karieri, si bolj miren. V takšnih trenutkih moraš obvladati svoja čustva in se z njimi spopasti. Ampak to ni le stvar posameznice, mi kot ekipa, kot reprezentanca, nimamo dovolj takšnih tekem, da bi se potem zmogle v najbolj kritičnih trenutkih najbolje odzvati. Tako kot so se Norvežanke.
Čeprav ste na koncu z osmim mestom dosegli najboljšo slovensko uvrstitev na evropskih prvenstvih, ni videti, da bi bili ravno zadovoljni.
Morda bo čez nekaj dni, ko se bodo čustva umirila, drugače. Sploh zato, ker smo dosegle do zdaj najboljši rezultat in bomo na vse gledale z drugačnimi očmi. Dobro, osmo mesto je lep uspeh, a se po drugi strani tudi same zavedamo, da smo bile sposobne več oziroma smo čutile, da smo sposobne več. Morda so bile naše ambicije previsoko zastavljene, morda tudi niso bile realne, ampak smo športnice in vsakdo ima pravico sanjati o boljšem rezultatu. Res je, ni nam uspelo, smo si pa pridobile bogate izkušnje. Mislim, da nas zdaj rokometni svet bolje pozna in v prihodnosti se bodo na nas bolje pripravili.
Do zdaj, vsaj za vašo generacijo to velja, ste na velikih tekmovanjih vedno svojo pot končale že po prvem delu tekmovanja. Tokrat ste bili zelo blizu uvrstitvi v polfinale, ekipa pa je bolj ali manj ista kot na prejšnjih velikih tekmovanjih. Ali je za ta kakovostni preskok zaslužen tudi selektor Dragan Adžić?
Z novim selektorjem običajno vedno pride nova energije, nove ideje. Adžiću nas je uspelo še bolj povezati, veliko smo k temu prispevale tudi same. Zavedale smo se, da je to enkratna priložnost, da bo tako veliko tekmovanje doma, pred domačimi navijači, vsaka od nas bo oziroma je verjetno to doživela le enkrat v karieri. Če tega ne izkoristiš, ti je potem lahko le žal. Res smo bile povezane že pred prvenstvom, a tudi vsaka pri sebi je naredila vse, da bi prišla nanj čim bolje pripravljena. Vsaka od nas je šla morda iz nekega območja, pa tu ne govorim le o treningu, tudi o drugih zadevah zunaj igrišča.
Ali so bile vaše ambicije, ko ste napovedovale boj za kolajno, realne?
Verjele smo, da lahko pridemo do kolajne, kajti če tega ne bi verjele, bi bilo nesmiselno trenirati. V to smo verjele od prvega trenutka, ko smo začele priprave. Drugo vprašanje je, kaj nam še manjka, da bi to tudi uresničile. Morda kakšna izkušnja več, kakšno tekmovanje skupaj več, kajti nič se ne zgodi čez noč, z danes na jutri. Takšne zadeve se gradijo dlje časa, a glede na to, da nimamo ravno velikega nabora igralk, imamo to, kar pač imamo, s tem delamo več kot odlično.
To je lahko dobra osnova za delo v reprezentanci že v bližnji prihodnosti, čeprav je verjetno vprašanje, v kakšni zasedbi boste igrale, saj so nekatere že napovedale slovo.
Zagotovo je to lahko dobra osnova. Drži pa, da je v reprezentanci nekaj starejših igralk, mednje sodim tudi sama, ki ne bodo večno v reprezentanci. Ne morem govoriti v imenu soigralk, vsaka od nas bo prinesla svojo odločitev. Če bomo želele še malo podaljšati svoj klubski rokomet, bo morda treba počasi končati reprezentančnega. A to bo odločitev vsake posameznice, zato je težko reči, kaj bo v prihodnosti, čeprav si vse želimo, da bi bile čim dlje skupaj.
Do olimpijskih iger v Parizu sta le še dve leti.
To je res, prav tako mislim, da ni tako nemogoče, da bi se uvrstile nanje. Videli bomo, kaj bo prinesel čas.
