Vse se je začelo z majhno provokacijo. »V podjetju Melamin imamo vsako leto spomladanske piknike, ki se po navadi zgodijo prvi vikend v juniju. Leta 2011 nas je bilo v podjetju kar nekaj turnih kolesarjev. Pa je na piknik prišel direktor in uslužbenci so ga začeli zbadati, ali bo kaj prispeval za kolesarske drese. Ne bodi len – direktor se je izmuznil in rekel, prispevam, če bo Bojan Briški ustanovil kolesarsko društvo. Jaz sem prišel na piknik kasneje in takoj so me vsi obkrožili, češ, organiziraj društvo, bo firma dala denar za drese. Sem rekel, ni problema. Piknik je bil v soboto, v ponedeljek zjutraj smo trije ustanovni člani nesli statut novega društva na upravno enoto,« v smehu pripoveduje Bojan Briški.
Še isti mesec so jim pri primorskem Šiviljstvu Tamai – edinem, ki je sprejelo tako kratkoročno naročilo – naredili drese, s katerimi so se ekipno udeležili kolesarjenja, ki ga je organizirala polnilnice vode iz Kostela. »Začeli smo pri Fari pri Kočevju, pri Kolpi, krog je bil dolg 80 kilometrov,« se spominja Bojan Briški. »Od tam pa so šli kilometri samo še naprej.«
Kolesarski park in šola
Podpredsednik društva Janez Dejak se je v tistih časih udeleževal kolesarskih dirk v krosu. »Med drugim je bil tudi v zimski ligi Istre in Kvarnerja, kjer si zaradi višjih temperatur lahko privoščijo, da dirke organizirajo tudi pozimi. Janezu je uspelo, da je dirko v njenem spomladanskem delu pripeljal v Kočevje,« pripoveduje Bojan Briški. »Tako se je začel vzpon našega društva. To dirko smo organizirali dvakrat, nato dodali državno prvenstvo v krosu … Danes delamo dve dirki, ena je državno prvenstvo v krosu na poligonu v Dolgi vasi, druga pa nočna dirka po mestnih ulicah, ki jo organiziramo v jesenskem času.«
Kolesarski park na lokaciji nekdanjega smučišča v Dolgi vasi, ki je danes znan po vsej državi in tudi širše, so začeli prostovoljno graditi prav člani Kolesarskega društva Melamin. »Z občino smo se uspeli dogovoriti za zemljišče, pridobili smo nekaj sponzorjev, nekaj je prispevala lokalna skupnost in tako smo zgradili kolesarski park. Leto in pol smo ga kot društvo tudi vodili, nato pa ga je v upravljanje prevzela občina in sedaj Zavod Kočevsko. Proge, ki so bile na začetku v zemeljski izvedbi, je občina s podporo nepovratnih sredstev uspela nadgraditi in nastal je kolesarski park, ki je poznan daleč naokoli,« je ponosen Bojan Briški.
»Vzporedno smo ustanovili šolo gorskega kolesarjenja za šolske in predšolske otroke, v okviru katere imamo tudi svojo ekipo, ki tekmuje v krosu: od devetletnikov do članov. Sploh mlajši so že kar uspešni in se uvrščajo tudi na mesta, ki prinašajo medalje.«
S kolesom od kulture do nature
Bojan Briški je ponosen, da je društvu v dobrem desetletju uspel takšen razvoj. »Nenehno smo v gibanju in v kakšnem projektu,« se nasmeje. Na leto organizirajo približno petnajst društvenih kolesarskih izletov, včasih tudi daljših in zahtevnejših. »V času epidemije smo se odpeljali od Kočevja do Krka, letos pomladi pa nam je uspel dolgo načrtovani podvig kolesarjenja čez hrvaško planoto Velebit.« V prihodnje bi radi takšne podvige ponudili tudi drugim v obliki posebnih kolesarskih taborov.
Pod okriljem LAS pravkar zaključujejo projekt S kolesom od kulture do nature. »S posebno kolesarsko traso smo povezali devet občin, Kočevje, Ribnica, Dobrepolje, Velike Laške, Sodražica, Loški potok, Osilnica, Kostel in nazaj Kočevje. Traso smo prevozili in preizkusili, sedaj se pripravljajo opisi in napisi in vse bo nared enkrat v začetku novega leta.«
»V sodelovanju s Planinskim društvom Kočevje skrbimo tudi za etapo Slovenske turnokolesarske poti. Celotna kolesarska tura po Sloveniji ima 42 etap, naša je etapa številka 20, ki gre od hriba Loški potok do koče pri Jelenovem studencu,« pojasnjuje Bojan Briški, ki je pri Planinskem društvu Kočevje tudi predsednik turnokolesarske sekcije.
»Zame je največja motivacija, ko lahko skupino ljudi s turnimi kolesi popeljem po našem Kočevskem rogu. V Kočevju imamo 1500 kilometrov gozdnih cest in skoraj 8000 kilometrov gozdnih vlak. Področje je izjemno veliko in ni enostavno, saj se v njem lahko izgubiš. Za to pa smo tukaj mi, turnokolesarski vodniki. Na vodene kolesarske oglede si želimo zapeljati kar največ ljudi, ki želijo obiskati naše mistično skrivnostne gozdove. Gre namreč tudi za področje nekdanjih kočevarskih vasi, polnih ruševin, ki so zelo zanimive za obisk. Za avanturiste po duhu je to vrhunsko doživetje,« je prepričan Bojan Briški.
