Ob včerajšnji selitvi Slovenk iz Rimskih Toplic v Ljubljano je bil med prtljago na avtobusu tudi zelo pomemben »kovček« – dve točki za drugi del, ki so si ju priigrale na prvi tekmi v Celju proti Danski (28:26). A z enakim točkovnim kapitalom so prišle še tri reprezentance (Švedska, Danska, Hrvaška), edina z maksimalnimi štirimi je Norveška, edina z ničlo Madžarska. Tekme v Stožicah so raztegnjene na štiri tekmovalne dni, nastop šestih reprezentanc pa bo trajal kar sedem dni – od danes do srede. Takrat bodo vsi trije dvoboji zadnjega kroga, po katerem se bosta dve najboljši reprezentanci prebili v polfinale, tretjeuvrščena pa bo igrala za peto mesto.
V Celju konec kar 18-letnega posta
Na zadnjih petih EP, na katerih je nastopala (Danska 2020/16., zadnje mesto, Francija 2018/13., Švedska 2016/14., Danska in Norveška 2010/16., Švedska 2006/16.), Slovenija ni nikoli prišla iz prvega v drugi del. Nazadnje ji je to uspelo pred 18 leti, ko je na Madžarskem 2004 pod vodstvom selektorja Roberta Beguša osvojila deveto mesto, kar je njen najboljši dosežek v dosedanjih sedmih nastopih. Selektor Dragan Adžić je pohvalil delo svojega predhodnika Uroša Bregarja (on je postavil odlične temelje, jaz pa jih zdaj nadgrajujem, pravi), nato pa dodal: »Zelo sem ponosen na dekleta. Igrati odločilno tekmo proti Srbiji za napredovanje pred domačimi gledalci pod visokim pritiskom, za nameček pa že v prvem polčasu zaostajati za štiri gole in se nato uspešno vrniti v igro ter zmagati – to lahko storijo le sijajne igralke, ki verjamejo vase in v naš projekt. Hrvaško dobro poznamo in je boljša od Srbije, a mi rastemo tako v obrambi kot napadu, kar me navdaja z velikim optimizmom.«
Zaradi manjše, a bučne zabave v garderobi po zmagi proti Srbiji so Slovenke z zamudo prišle v mešano cono izpolnit svoje obveznosti do predstavnikov medijev. Kapetanka Ana Gros je pojasnila, da so bile zaradi pomembnosti odločilne tekme v prvem polčasu živčne, v drugem pa so se le zbrale in na krilih navijačev (zaradi njih in samih sebe si nismo smele dovoliti, da bi predčasno odšle domov, pravi) prišle do uspeha po visokem porazu proti Švedski. »Kaj nam je med polčasoma rekel selektor? Če sem iskrena, se sploh ne spomnim. Le tega, da smo se pogovarjali o taktiki in šibkih točkah Srbkinj,« je priznala Ana Gros, ki je po prvem delu EP na skupni lestvici skupin v Celju in Ljubljani druga z 18 goli, prva pa je Švedinja Natalie Hagman (19).
Spoštovanje da, strah ne
Sočasno je članica madžarskega Györa na večni lestvici reprezentančnih strelk za Slovenijo ujela vodilno Tanjo Oder (686 golov). »Dve točki sta zelo pomemben kapital, ki nam v Stožicah pušča na stežaj odprta vsa vrata. Vemo, da je veliko odvisno tudi od drugih reprezentanc, a se ne oziramo na to. Čaka nas težko delo, toda upamo, da bomo prišle čim dlje. Z uvrstitvijo v drugi del smo dosegle le osnovni cilj, v Stožicah pa bomo šle z enakim receptom kot v Zlatorogu: tekma za tekmo, najprej ena zmaga, nato še ena ...« napoveduje Grosova, ki ji na lestvici slovenskih strelk po treh tekmah sledita Tamara Mavsar (11) in Elizabeth Omoregie (10).
Organizatorica igre Nina Zulić je dosegla pet od skupno 77 golov Slovenije na treh tekmah v Celju, o izboljšanju devetega mesta z EP 2004 na Madžarskem ali najboljše uvrstitve Slovenije v zgodovini velikih tekmovanj (osmo na SP 2003 na Hrvaškem) pa s soigralkami ne razmišlja. »Ne zastavljamo si posebnih ciljev, ker vemo, po kaj smo prišle na to prvenstvo. Boj za kolajno? Zagotovo si jo vsi želimo, kajti če nimaš takšnih ciljev, pač ne moreš pričakovati, da bo prišla kar sama od sebe,« se zaveda Nina Zulić, katere rokometni vzornik je legendarni Hrvat Ivano Balić. Pred trojčkom s Hrvaško (danes), Norveško (ponedeljek) in Madžarsko (sreda) simpatična in vedno urejena igralka – na igrišču in zunaj njega – meni: »Vsi trije nasprotniki so kakovostni in proti vsakemu bomo morale iti na polno, če ga želimo premagati. Vsakega spoštujemo, a se nikogar ne bojimo. Sosedski obračun s Hrvaško pa bo tudi čustven.«
Ostal brez šestih let življenja
Današnje nasprotnice Hrvatice, ki so na zadnjem EP 2020 na Danskem osvojile bron, so v skupini A v Ljubljani iztržile polovičen izkupiček: poraz proti Norveški (23:32), zmaga proti Madžarski (21:18) in remi s Švico (26:26) za drugo mesto. V nasprotju s slovenskim taborom, ki nima težav s poškodbami, je pri južnih sosedah precej drugače. Že pred EP so ostale brez ene glavnih igralk Ćamile Mičijević, ki okreva po težki poškodbi kolena, a je na tribunah Stožic spodbujala soigralke, pogosto vzela v roke boben in prevzela vodilno vlogo med navijači. Za nameček sta na zadnji tekmi proti Švici manjkali tudi prva napadalka Valentina Blažević (še vedno najboljša strelka Hrvaške na EP z 12 goli, čeprav je odigrala le dve od treh tekem) in Lana Burić. Pri Blaževićevi gre za poškodbo mišice na notranji strani stegna, pri Burićevi pa za črevesno virozo, zaradi katere je noč preživela na infuziji v bolnišnici.
»Tekma proti Švici mi je vzela šest let življenja. Manj kot minuto in pol pred koncem smo zaostajali za dva gola, a smo se izvlekli, kar lahko storijo le močne ekipe,« je dvoboj s Švicarkami (izenačujoči gol je dve sekundi pred koncem dosegla Katarina Pavlović) opisal 63-letni hrvaški selektor Nenad Šoštarić, tudi trener Lokomotive iz Zagreba. Priznal je, da je srečen zaradi napredovanja Hrvaške med elitno dvanajsterico, pred drugim delom v Stožicah pa ocenjuje: »Uresničili smo osnovni cilj in prenesli dve točki. Kar štiri ekipe od šestih prihajajo v Ljubljano s takšnim izkupičkom, zato bo vsaka tekma pomembna in odločilna. To bo rokometna klavnica.«
