Poti poklicnih športnikov v ekipnih športih so si med seboj različne tudi po tem, da se nekateri odločijo, ali se pač namesto njih odloči kdo drug, v dresu enega samega kluba preživeti celotno kariero (teh je izredno malo), zamenjati dva, tri, morda tudi pet ali šest klubov (teh je največ), ali pa so »ptice selivke« in v karieri igrajo skorajda vsako sezono nekje drugje (tudi teh je bolj malo). Tisti iz prve kategorije imajo, domala neodvisno od uspehov kluba, avtomatsko zagotovljen status klubske legende. Tega si lahko pridobijo tudi športniki iz druge kategorije, a je to v tem primeru že pogojeno z uspehi, ki jih je klub dosegel z njihovo pomočjo. No, tretji klubske legende pač ne bodo nikdar, jih imajo pa praviloma radi povsod ali pa si vsaj niso nabrali veliko nasprotnikov, saj je ob stalnih menjavah klubov v posameznem nemogoče pustiti tak pečat, da bi te zaradi tega ne marali privrženci tudi največjih rivalov.
Kakor koli, če vse skupaj skrčimo na košarko in še dodatno zožimo na ligo NBA, pridemo do podatka, da je igralec, ki je celotno kariero odigral v dresu enega samega kluba in pri tem zbral največ sezon Nemec Dirk Nowitzki, ki je bil član Dallasa 21 sezon, z eno manj pa mu z 20 pri LA Lakers sledi Kobe Bryant. No, med tistimi, ki so v karieri zamenjali največ klubov, pa smo rekorderja dobili prav v teh dneh, ko se je začela nova sezona. Ko je namreč na tekmi proti Utahu za Denver zaigral marsikomu niti ne posebej znani Ish Smith, je to pomenilo, da je na igrišče stopil že v dresu svojega 13. kluba v najmočnejši košarkarski ligi na svetu.
Nikdar ni izgubil volje
Pred tem si je 34-letni, 183 centimetrov visoki organizator igre rekordni dosežek z 12 različnimi klubi delil s Chuckyjem Brownom (1989/90 – 2001/02), Tonyjem Massenburgom (1990/91 – 2004/05, vmes je dve sezoni igral tudi v Španiji), Jimom Jacksonom (1992/93 – 2005/06) in Joejem Smithom (1995/96 – 2010/11), ki so torej vsi igrali ob prelomu tisočletja, od trenutno aktivnih pa še z Jeffom Greenom, s katerim sta v tej sezoni v Denverju celo soigralca. »Takoj ko sem prišel v ligo NBA (na naboru ga ni izbral nihče, v prvi sezoni 2010/11 pa se je kot prosti igralec najprej pridružil Houstonu in nato prestopil v Memphis, op. p.), se je zame začela vožnja na vlakcu smrti. Kar pa me nikdar ni niti malo motilo. Mislil sem si, da že mora biti tako in vse skupaj sprejel kot del športne kariere, na vsakem treningu pa sem se trudil in nikdar nisem izgubil volje, saj sem vseskozi hotel napredovati. Tudi zato, ker je bila to ena izmed stvari, ki sem jih lahko imel pod nadzorom, ki je bila odvisna le od mene samega – vedno lahko daš svoj maksimum, pri tem nihče ne more nič. Tako sem hitro sprejel tudi miselnost, da se bom obremenjeval le s stvarmi, ki jih imam lahko pod nadzorom, saj določenih kot poklicni košarkar ne moreš imeti, ker o tebi in tvoji nadaljnji poti odločajo vodilni ljudje v klubih,« razmišlja Ish Smith.
Po Houstonu in Memphisu, za katera je igral v svoji prvi sezoni, je v naslednjih Smith igral še za Golden State in Orlando (v drugi), v katerem je začel tudi tretjo sezono in v tej nato zaigral še za Milwaukee, v četrti sezoni je igral za Phoenix, v peti za Oklahomo in Philadelphio, v šesti za New Orleans in spet Philadelphio (iz te sezone ima tudi najvišje povprečje doseženih točk na tekmo, 12,6), v sedmi, osmi in deveti se je za nenavadno dolgo obdobje ustalil v Detroitu, v deveti in deseti je bil član Washingtona, v enajsti Charlotta in spet Washingtona, v zdajšnji, dvanajsti, pa torej Denverja. Da, pestra kariera, ki pa je še ni konec, saj ima Smith, ki je na hrbtu nosil tudi kar 10 različnih številk, še veliko energije za nadaljevanje, nenazadnje pa je lahko za moštvo tudi precej koristen, kar je nazadnje dokazal v drugi polovici zadnje sezone, ko je za Washington v povprečju dosegal po 8,6 točke in 5,2 asistence na tekmo.
Udrih za osem klubov
Pri vsem skupaj je zanimivo tudi, da je Smith skozi celotno kariero precej napredoval in boljše številke začenjal vpisovati v drugi polovici svoje športne poti, zdaj pa v Denverju na nek način deluje tudi kot mentor mlajšim. Pri čemer ga imajo vsi zelo radi in vsrkavajo njegove nasvete, kar je tudi razlog, da si morda prvič v karieri resnično želi, da bi v enem klubu ostal dlje časa. »Če bi lahko za Denver igral še pet, šest sezon, bi bil presrečen. Tudi moji družini je tu zelo všeč in če mi slučajno uspe, bi bila to za vse nas velika zmaga. To bi pomenilo, da sem igral dobro in nekaj dal moštvu, kar bi bilo zares prekrasno,« je še povedal Smith.
Kot zanimivost pa dodajmo še, da je največje število klubov v ligi NBA, za katere je igral slovenski košarkar, tudi visoko – kar osem. S tem dosežkom se lahko pohvali Beno Udrih, ki je bil v 13 sezonah v najmočnejši ligi na svetu član San Antonia, Sacramenta, Milwaukeeja, Orlanda, New Yorka, Memphisa, Miamija in Detroita.