Indijansko poletje je najboljše, kar se lahko pripeti jeseni. Ampak dlje kot do konca oktobra skorajda ne more trajati … Kaj pa potem? Na milost in nemilost prepuščenim čarom novembra nas lahko rešijo samo še gibljive slike. Predzadnji mesec v letu ima kljub vsej svoji turobi prav zaradi filmskega festivala zame vedro obeležje. Dneve smemo tako klicati kvečjemu do petih popoldne, ampak tema nenadoma ni več zoprna in grozna, temveč je kot dolgo pričakovana čarobna paličica, ki zažene zobato kolesje: zabrni filmski projektor (hm, to se zdaj najbrž samo še tako reče, podobno kot »dvigniti telefon«?), oči navzočih v filmskih dvoranah pa se kot na povelje usmerijo k filmskemu platnu, na katerega so, bleščeče in široko razprte, prikovane vse do konca, včasih celo do zadnjega kadra odjavne špice.
Tema je obliž, je kot neke vrste mehek, puhast šal, ki varuje pred mrazom. Ali resničnostjo. Že res, da so v temi vse krave črne, marsikaj pa je sprejemljivo samo p...
