Moj prijatelj je podjetnik, v svojem d. o. o. je direktor, tajnica in delavec, one-man-band torej. Posluje toliko dobro, da si lahko privošči življenjski slog pripadnika srednjega razreda, plačuje pa si ga s plačo, ki je vsaj povprečna v njegovi dejavnosti, če ni celo kaj višja. Ja, je čudak, ker ni na minimalcu, kot je velika večina slovenskih podjetnikov, zato Zpizu in davkariji plačuje prav toliko kot plačujem sam, ki sem samo nameščenec Dnevnika. Seveda oba plačujeva preveč, pa vendar mu je »davčna optimizacija«, kot se moderno reče legalnemu izigravanju potreb javnih blagajn, povsem tuja. Že pred leti in na višku konjunkture, ki so jo potem torpedirali Lehman Brothers, mi je dejal, da nima volje, da bi s pomočjo kreativnega računovodstva živel na račun svojega podjetja, in da se mu zdi prav, da državi oddeli, kar ji mora kot državljan in davčni zavezanec. Sploh pa ne bo ničesar odnesel v grob. Moj prijatelj ima ob tem še eno nenavadno lastnost: je zadrt altruist, ki – ne da bi to obešal na veliki zvon – v prostem času strokovno pomaga šolam, da lažje izvršujejo svoje poslanstvo med mladimi. Tak kaliber je, da bi moral kandidirati za predsednika republike.
Ko Natašo Pirc Musar soočajo z mrežo podjetij, ki jih imata s soprogom, in jo sprašujejo o poslih v davčnih oazah, so njena pojasnila, da s tem ni nič narobe in da ...
