Žal se ne moremo tako zlahka povzpeti nad meglo, ki vlada danes v svetu. Marsikaj je tako zamegljenega, da nimamo pojma, kako se bo izšlo. Tudi glede vremena, navsezadnje pa ne megle, ampak saj veste, vsega drugega, kar se nam vse pogosteje dogaja. Nekaj od tega sicer dokaj gotovo vemo, a si ne upamo priznati, upamo, da bo vendarle drugače. Ker ni ves čas tako, res pa, da je vse pogosteje. Tako si vmes lahko malce oddahnemo. Naš optimizem, upanje, ki se rodi vedno znova, nas drži pokonci. Ne samo glede vremena. Nekako verjamemo v človeški razum, češ da vendarle ne bodo tako neumni, da bi storili kakšno skrajno dejanje. »Saj bo prevladal razum, dejstva bodo pokazala, da se tega ne splača narediti.«
Po drugi strani pa se najbrž kar dobro zavedamo, da ljudje delujemo tudi impulzivno, v navalu čustev, in takrat ne pomagajo nobena preverjena dejstva, argumenti ... Kje je takrat razum? V vsakdanjem življenju nas to lahko stane kakšen prepir, tihi dan ali več tihih dni, nekaj solz in prizadetosti pri drugih … Včasih si pri tem rečemo: »Kamor gre bik, naj gre še štrik.« In kot je megla taka in drugačna ter nam ne zamegljuje samo sonca, ampak tudi kaj usodnejšega, lahko štrik pomeni marsikaj. Težko je ves čas delovati le z razumom, ljudje smo tudi čustvena bitja (pa ne mislim pri tem samo na žalost, ljubezen in podobno, ampak tudi na jezo, zamero, zavist …).