Redki so pričakovali, da boste po odlični lanski sezoni tudi v novi nosili dres Cedevite Olimpije. Kaj je botrovalo vaši odločitvi, da ostanete v Ljubljani?
Tu sem se lani počutil zelo udobno, še posebej po izkušnji pri Panathinaikosu, ki se ni izšla po mojih načrtih. Pri Olimpiji so me od prvega dne sprejeli z odprtimi rokami in mi zaupali, kar sem izredno cenil. Dobil sem priložnost, da se vrnem na svojo raven. Če sem odkrit, sem poleti preučeval tudi druge možnosti, a je bila Olimpija ves čas pri vrhu mojih želja in na koncu sem se odločil ostati.
Ste imeli poleti veliko ponudb?
Imel sem štiri ali pet konkretnih ponudb, a sta trener Jurica Golemac in športni direktor Sani Bečirović naredila resnično vse, da me zadržita tu. Obiskala sta me celo v ZDA in se v živo pogovorila z menoj in agentom. Čutil sem, da me resnično cenita, zato je bila odločitev lahka.
Je bila kakšna ponudba tudi iz lige NBA?
Veliko ekip me je želelo za obdobje priprav na novo sezono. Zagotovila za podpis pogodbe pa nisem dobil. A če sem odkrit, se v Evropi počutim odlično. Lanska sezona je bila po prihodu v Olimpijo zame uspešna. Drugače je kot v ligi NBA. Ni toliko prostora v igri, zato moraš biti tehnično dobro podkovan. Rekel bi, da sem tu še napredoval.
Kako težko je bilo zapustiti najmočnejšo ligo na svetu in se odpraviti v Evropo?
Imel sem veliko željo po igranju. Če si v ligi NBA na koncu klopi, ne dobiš veliko priložnosti. V ligi NBA sem igral pet sezon in imel kar nekaj dobrih predstav, a želel sem več minut na parketu. Raje sem nekje, kjer dobivam priložnosti, tudi če za manj denarja. Da sem le srečen, to mi je najbolj pomembno.
Kaj je šlo po zlu na vaši prvi evropski postojanki pri Panathinaikosu?
Veliko stvari. Srečen sem, da sem lahko hitro odšel iz Aten. Igral sem vsako drugo tekmo in še to po kakšnih pet minut. Tako ne moreš ujeti ritma. Opozorili so me, da pri Panathinaikosu igralcem, ki pridejo prvič iz lige NBA v Evropo, ne zaupajo nemudoma, a to je bilo zame preveč. Sem se pa naučil, da ne glede na težavnost položaja ne smem nikoli povesiti glave. Vedel sem, da bo prišla nova priložnost, kjer bom lahko dokazal svojo kakovost. Ostajal sem optimističen, kar se je na koncu izplačalo.
Kako da ste nato izbrali ravno Cedevito Olimpijo?
Poleg Olimpije sem imel na mizi še ponudbo španskega moštva. Če se ne motim, je bila Zaragoza, a ne morem trditi stoodstotno, saj sem že pozabil. Izbiral sem torej med Olimpijo in španskim moštvom. Agentu sem dejal, da želim v ekipo, ki igra v kakovostnih tekmovanjih. Svetoval mi je ljubljansko, ki je takrat ravno iskala organizatorja igre.
Ste pred prihodom vedeli kaj o klubu, mestu, državi?
Le to, da iz Slovenije prihaja Luka Dončić.
Očitno pa vam je tu všeč.
Zelo. Krasno je. Slovenija je močno podcenjena. Veliko ljudi v ZDA si verjetno misli, da ni tu nič za videti. Pa se še kako motijo, saj gre za mirno, slikovito in varno državo. Tudi Ljubljana je prelepa. Veliko je trgovin, restavracij, povsod imaš pogled na gore.
Sicer ste že nekoliko načeli temo, pa vendar. Kako se evropska košarka razlikuje od tiste v ZDA?
Precej je različna. Kot sem rekel, v Evropi igralec nima veliko prostora. Ker sem precej hiter, mi je bilo lažje v ligi NBA, ker je igrišče večje. Tam vsi dobro mečejo in se tudi visoki igralci razporedijo okoli trojke, s tem pa je lažja pot do obroča. V Evropi pa te denimo po blokadi v igri 'pick and roll' čaka center, ki te pogosto močno udari in spremlja, dokler se ne znebiš žoge. Zato pravim, da je težje dosegati kože v Evropi, kjer moraš biti precej bolj iznajdljiv.
Kako pa bi primerjali navijače v Evropi in ligi NBA?
Tukaj so veliko bolj nori (smeh). Navijači skačejo, glasno pojejo navijaške pesmi... To mi je zelo všeč. Je nekaj unikatnega in tega v ligi NBA ne moreš doživeti. Tam se navijači razživijo šele v končnici. Atmosfere v evropskih dvoranah me spominjajo na univerzitetne tekme v ZDA. Zaradi tega sem bil malo navajen na vse skupaj, nisem pa bil navajen, da vame mečejo predmete, kot so kovanci, vžigalniki, žvečilni gumiji... (smeh).
Z Olimpijo boste znova igrali v ligi ABA in evropskem pokalu. Kako bi ocenili kakovost obeh tekmovanj?
Tekmovanji sta kakovostni, v obeh pa imajo prav vsa moštva vsaj enega ali dva kakovostna posameznika, ki te lahko pokopljeta, če nisi pripravljen. Pravzaprav ni tekme, v katero bi lahko šel ležerno in že vnaprej vknjižil zmago. To mi je izredno všeč.
V lanski ste imeli veliko priložnost za preboj do finala evropskega pokala, a je niste izkoristili. Vas to še boli?
Še vedno je težko. Še posebej, ko izgubiš za točko in zadaneš zmagoviti met, nato pa vidiš, da si bil nekaj stotink prepozen. A tako je v športu. Zmage in poraze je potrebno hitro pozabiti, saj te za vogalom že čaka nov izziv, na katerega moraš biti pripravljen. Smo v novi sezoni in upam, da bomo to pot šli do konca.
Torej je cilj v evropskem pokalu naslov prvaka?
In v ligi ABA. Lažje bo sicer v evropskem pokalu, tudi zaradi sistema končnice, kjer o napredovanju odloča le ena tekma. Ob tem vemo, da v ligi ABA pogosto na razplet vplivajo tudi sodniki, kar sem hitro spoznal. A ne glede na to je cilj, da v obeh tekmovanj pridemo do konca.
Ima Olimpija letos kakovostnejšo zasedbo od lanske?
Rekel bi, da nas krasijo podobne odlike kot lani. Zadržali smo jedro ekipe in dodali nekaj zanimivih novincev. Smo dobri in pripravljeni na vse.
Trener Jurica Golemac vam je nemudoma po prihodu zaupal pomembno vlogo. Kakšen odnos imata?
Rad ga imam. Pogosto se pogovarjava in izmenjujeva mnenja ter ideje. Všeč mi je, ker posluša in velikokrat upošteva moje zamisli. Oba rada zmagujeva, najina odlična komunikacija pa se pozna tudi na parketu, saj kot organizator igre vodim moštvo.
Tudi trenerji znajo biti v Evropi precej drugačni kot v ligi NBA.
So precej bolj nori, kar povejte na glas (smeh). V ZDA so trenerji večinoma bolj mirni, a sem imel na univerzi štiri leta trenerja, ki je bil izredno energičen, tako da nimam težav, če trener vpije. Še posebej ne, če je bil pred tem igralec in natančno ve, kaj želi s tem doseči, kot je v primeru Golemca.
Nam zaupate še to, kako ste dobili vzdevek Yogi?
Ko sem bil mlajši, sem veliko jedel. Mama me je začela klicati Yogi po risanem junaku Medvedu Yogiju. Prijelo se je in danes me vsi poznajo kot Yogija, ne Kevina.