Dandanašnje kolesje vinskega sveta poganjajo razna tekmovanja in ocene vplivnih vinskih kritikov, kot so Robert Parker, Jancis Robinson, James Suckling, nekoč tudi pokojni Steven Spurrier in drugi. Njihove ocene so vodilo, po katerem se ravnajo praktično vsi kupci in vinski trgovci. Tudi sami ste ocenjevalec na več mednarodnih tekmovanjih in hkrati svetovalec mnogim hotelom, restavracijam in vinotekam pri ustvarjanju vinskih kart. Kako vi kot vplivnež, kakor je moderno reči danes, vidite ta moderni svet vin?
Prepričan sem, da je še vedno okus tisti, na podlagi katerega se pivec odloči, katero vino bo kupil in katerega ne. Je pa res, da se tudi sam dostikrat znajdem v vlogi, da komu pomagam pri nakupu ali mu predlagam, kaj na kupi. Ampak tukaj gre predvsem za to, da rad komu namignem, naj pokusi tudi vina, ki so različnih slogov in ki ne prihajajo iz Italije, Francije ali Španije, ki veljajo za najbolj znane vinske države na svetu. Želel bi si, da bi bili ljudje bolj radovedni pri okušanju vin in da bi spoznali tudi vina, ki jih še niso pokusili. Največ ljubiteljev vin namreč igra z varnimi kartami in prisega na klasična vina najbolj poznanih vinskih hiš. To se mi zdi škoda in obenem dolgočasno. Sam nisem dovolj bogat, da bi pil samo velika vina iz Bordeauxa, Burgundije ali Toskane in hlepel po tem, da pokusim le to, kar svetuje Robert Parker ali James Suckling, ki največkrat priporočata vina iz zelo znanih in znamenitih vinskih hiš. Menim, da potrošnikom ni treba vedeti tega, kaj je o kakšnem letniku posamezne vinske hiše napisal Parker ali Suckling in koliko točk na njuni lestvici je dobilo posamezno vino. Bolj pomembno se mi zdi to, da je neko vino dobro in da je predvsem vredno svojega denarja. Želeli bi si, da bi ljubitelji vin sami odkrivali tista najbolj zanimiva vina sveta in sami določali, kateri pridelovalci se jim zdijo najboljši, ne pa da jim to servirajo drugi in da se po tem slepo ravnajo. Tudi sam, dokler nisem prvič obiskal Slovenije leta 2002, o slovenskih vinih nisem vedel praktično ničesar, danes pa sem nad njimi povsem očaran. Vsi tisti, ki pijejo le vina, ki prihajajo iz najbolj znanih vinskih hiš, zame niso pravi ljubitelji vin. Tisti, ki pije le modri pinot, ki prihaja iz Burgundije, se ne more imeti za poznavalca vin. Na svetu je ogromno odličnih modrih pinotov, tudi v Sloveniji. Pravi ljubitelj vin bo vedno širil svoje obzorje in ne bo ostajal v svoji coni udobja.
Velika večina vinarjev ima to, da jih obiskujejo eminentni vinski kritiki in ocenjevalci, za investicijo. Predvidevam, da tudi sami dobivate veliko povabil z vsega sveta, da obiščete posamezne vinarje ali regije.
Seveda dobivam veliko povabil, ampak pri meni ne gre za denar. Nikdar ne zahtevam plačila, ko koga obiščem, niti nočem, da mi kdo plača, da mu spišem dobre ocene. Ampak po drugi strani povsem razumem, da posamezni vinarji to počnejo in da takšen način promocije razumejo kot investicijo za boljšo prodajo. Ko govorimo o tovrstnih investicijah v marketing prek vinskih vplivnežev, se sploh nimam za vplivneža, niti nočem pri tem sodelovati.
Na Decanterju, ki velja za eno najbolj cenjenih vinskih ocenjevanj, slovenska vina iz leta v leto dosegajo vse višje ocene in osvajajo najboljše nagrade, s čimer se slovenski vinarji zelo radi hvalijo. Ampak kljub temu na svetovnem vinskem trgu še vedno veljamo za Liliputance. Kako vi vidite pozicijo Slovenije na svetovnem vinskem trgu?
Slovenija je na tem zemljevidu res pikica, pa čeprav je kakovost vin, ki prihajajo od tod, izjemno visoka. Imate veliko različnih slogov vin, bogato in raznoliko kulturno dediščino, povezano z vinom, ampak če govorimo o tem, zakaj slovenska vina na primer na angleškem trgu, ki ga zelo dobro poznam, nimajo večjega renomeja, je najbolj ključno dejstvo to, da niso poceni oziroma so predraga. Zelo težko bo prepričati angleške pivce, da bodo kupovali slovenska sauvignon in sivi pinot, ki sta na najbolj popularni vini pri nas, če pa dobijo italijanski ali novozelandski sauvignon oziroma sivi pinot za tretjino ceneje. Druga stvar pa je, da je Slovenija butična pridelovalka vina. Preprosto nima dovolj velikih količin vin, ki bi jih lahko prodajali. To me na neki način žalosti, vendar sem kljub vsemu prepričan, da bo prišel čas, ko bo Slovenija uvrščena na seznam najvidnejših pridelovalk vin, ker je kvaliteta vin res na izredno visoki ravni.
Katero sorto ali kateri slog vina pa vidite kot tistega, s katerim bi se Slovenija lahko bolj uveljavila na mednarodni vinski sceni? So to mednarodne sorte ali domače, lokalne, avtohtone, ki jim namenjamo vse več pozornosti?
Sivi pinot je gotovo sorta, ki bi lahko dosegla večjo prepoznavnosti, sploh glede na to, da je v Sloveniji kup vinarjev, ki pridelujejo odlične sive pinote, ki so drugačni od klasičnih italijanskih pinotov, po katerih je največ povpraševanja na svetovnem trgu. Ampak cena je tista, ki, kot sem že povedal, največkrat odloča, kakšno in katero vino se bo znašlo na domači mizi. Vina iz lokalnih sort, vsaj kolikor sem jih pokusil, so v Sloveniji prav tako izjemna, vendar jih količinsko ni toliko, da bi z njimi lahko bolj uspešno prodrli na svetovni trg. So pa to vsekakor vina, ki so pridelana z ljubeznijo in se jih lahko zelo uspešno prodaja v dobrih vinotekah ali restavracijah predvsem vinskim navdušencem, ki jih zanimajo vina, ki ne prihajajo iz najbolj znanih svetovnih vinskih regij ali držav. Nedvomno je, da trg za takšna vina obstaja, le zelo velik ni. Tovrstna vina se sicer dobro prodajajo tudi na domačem dvorišču, kamor zahajajo turisti ali pa vinski poznavalci. Ampak celo v Sloveniji obstajajo regije, kot so na primer Goriška brda, ki so v svetovnem merilu bolj prepoznavne kot vina iz Vipavske doline ali Dolenjske. Goriška brda so gotovo najbolj prepoznavna »blagovna znamka« slovenskih vin. V Angliji, denimo, ljudje bolj poznajo vina iz Goriških brd kot pa vina iz Slovenije. Ampak če smo pošteni, imajo Brda večji sloves od drugih slovenskih pokrajin tudi zato, ker so v bližini dežele Furlanija - Julijska krajina, ki je ena najbolj prepoznavnih italijanskih regij v svetovnem merilu.
Danes so za prave ljubitelje vin moderna tudi vina iz držav, za katere pred leti sploh nismo vedeli, da obstajajo na vinskem zemljevidu. Prav Anglija je danes v svetu penečih vin nekaj podobnega, kot je bila Kalifornija pred leti na trgu rdečih vin. Peneča vina iz Anglije veljajo za modni hit.
V Angliji sicer ne pridelujemo dobrega vina, imamo pa res nekaj zelo kvalitetnih penečih vin. Nedvomno smo postali vinska država, čeprav je vinskih hiš za zdaj še malo. Vremenske razmere so za pridelavo penečih vin v Angliji ugodne. Ampak z angleškimi vini je tako kot s slovenskimi. Količina vina, ki jo lahko ponudimo svetovnemu trgu, je zelo majhna.
Bomo glede na to, da se vremenske razmere spreminjajo, v prihodnosti pili vina tudi iz Danske, Švedske in Norveške?
Imam prijatelja, ki ima na Švedskem vinograd in klet, in lahko povem, da so njegova peneča vina prav tako odlične. Gotovo nas v prihodnosti čaka še veliko presenečenj. Ampak tukaj se spet pojavi vprašanje, kako velike bodo te količine vina. Verjetno bo šlo bolj kot ne za posebnosti, ki jih bodo bolj kot ne pili le vinski zanesenjaki in tisti, ki si radi širijo obzorje tudi na vinskem področju.
