Kako se da glasbo ubesediti, recimo vajino?
Bowrain: V bistvu se je ne da. Glasba je medij, ki gre svojo pot. Dejstvo pa je, da jo nekako moramo razlagati.
Kalu: Včasih glasba odpre več vprašanj, včasih jih ne in povzroči tišino, kar je tudi dobro. Morda ravno zato delamo glasbo, da lahko izrazimo neke stvari, ki se jih z besedami ne da.
Očitno je lažje uglasbiti besedilo. Na prvencu Not Exactly Lost sta se angažirala tudi kot vokalista. Je to nenavadno za vaju?
Kalu: V bistvu ni. Že v produkcijo svojega prvega avtorskega projekta Kalu sem vpeljeval songe, v tem projektu s Tinetom je prišel vokal morda le bolj v ospredje. Nikoli se nisem imel za pevca, ravno skozi ta projekt pa ugotavljam, da je to nekaj, kar me izzove.
Bowrain: Tudi sam sem že pel, bi pa poudaril, da je Luka tisti, ki je avtor besedil na albumu.
Kalu: Teksti so novi in stari, ti so malce predelani, nekateri so še iz srednješolskih let, s takratno senzibilnostjo, a se mi je zdelo zanimivo, da nekim stvarem, ki so tako dolgo stale, dam obliko. O tem projektu sva začela razmišljati že pred šestimi leti, ko sva sodelovala z intermedijskim umetnikom Jašo, kiparko Meto Grgurevič in drugimi; šlo je za art projekte, zvočno opremljanje galerijskih prostorov. Potem sva drug drugega začela vabiti na najine koncerte, na koncertu v parku Tabor pa sva se prvič skupaj znašla tudi na koncertnem odru.
Bowrain: Spomnim se, kako je Luka prišel z nekim starim, stacionarnim računalnikom; tam je bila še neka omara, ki je tvorila konstrukcijo, in stol za h klavirju, na katerem se ni dalo sedeti – in sva igrala. Imela sva ogromno idej, v tistem tednu sva naredila kar sedem komadov. Moj oče naju je takrat posnel na telefon in ti posnetki še obstajajo na nekem disku. Trije komadi iz tistega obdobja so zdaj na plošči. Fire, Tokyo in Higher Ground. Pravzaprav sva skupaj zaigrala že nekaj tednov prej, na Centralni postaji Maribor, kjer je imel Luka svoj zvočni dogodek. Ta posnetek na youtubu še obstaja.
Kalu: Povabil sem Tineta, naj doda svoj klavir, takrat se je že spogledoval z elektroniko. To je bil nekakšen eksperiment, radijski podkast s štirimi poslušalci, pravi koncert pa se je torej zgodil pozneje v parku Tabor.
Vajine skladbe v glavnem presegajo minutažo šestih minut – razen triminutne Tokyo Reprise – kar je ob siceršnjih instant komadih že kar drzno početje.
Kalu: Skladbo Tokyo Reprise igrava že dolgo, vsakič malce drugače, končno podobo je dobila šele na plošči, tako kot vsi starejši komadi. Nastala pa je med snemanjem albuma na koncertnem klavirju. Tineta sem prosil, naj zaigra temo skladbe Tokyo. Improviziral je s klavirjem, jaz z elektroniko, in tako je nastal ta komad, pa tudi vsi preostali najini komadi. Ta improvizacijski moment sva skušala uloviti tudi na albumu. Sicer pa se z dolžino skladb nisva omejevala, razen pri skladbi Mala okna, ki je namenoma nastala kot radijska skladba. Ravno tu sva si zavestno rekla, da narediva nekaj, za kar bodo ljudje imeli dovolj pozornosti.
Bowrain: S to skladbo sva poslušalcem odprla vrata do plošče, in če kdo v plošči najde še neko zgodbo, je potem to lahko zelo široka zgodba. Toda če kdo pričakuje, da bo plošča takšna, kot je singel, bo razočaran. Tudi s tem ni nič narobe, glasba ne sme vedno izpolnjevati pričakovanj, ugajati; ravno obratno. Domišljijo mora popeljati v prostore, v vsebino. Skladbe so že dolgo časa z nama, zato sva vesela, da so izšle. Vedno je tako, da ko je glasba enkrat posneta in izdana, jo lahko daš stran od sebe. In lahko greš drugam.
Vam je že uspelo posneti solo klavirski album?
Bowrain: Solo projekt je v procesu zaključevanja, seveda ob še drugih projektih, izdal ga bom naslednje leto. Šlo bo za izvedbo na klavirju, podkrepljeno z elektroniko in vokalom.
Začeli ste v klasičnih vodah, nadaljevali v jazzu, a očitno je elektronika pri vas dobila posebno mesto.
Bowrain: Ko sem na Nizozemskem zaključil študij klavirja, sem za dve leti nehal igrati klavir. Izobraževalni sistem me je prenatrpal z informacijami, hotel sem se odpreti še čemu drugemu. In odkril sem medij elektronike. Veliko ima pri tem ravno Luka in pa Nikos Kandarakis, kolega s študija na Nizozemskem.
Elektronika ob klavirju pri vama zelo organsko zavzame vlogo »komornega« inštrumenta; ni nekaj za zraven, za efekt.
Kalu: To je zaradi mojega pristopa, ki ga uporabljam. Včasih sem prenašal s sabo celotno elektronsko ohišje. Tega sem se potem znebil in skušal delati z glasbili. Sintesajzer, ritem mašina – vse to je glasbilo, ki ga moraš obvladati kot glasbenik, kot izvajalec; in z njim improviziraš enako, kot bi improviziral z nekim klasičnim inštrumentom. Na ta način potem zvok izpade dosti bolj organski. Ne podlagava si komadov po matricah, ampak je vse odprto, pustiva si svobodo; teče le določen ritem.
Nedavno sta bila del ekipe intermedijskega umetnika Jaše pri projektu Bloom, ki se je stekel v celodnevni performans v Kinu Šiška. Kakšna je bila vajina izkušnja?
Kalu: Z Jašem že toliko sodelujemo, da se mi je zdel tisti dan pač čisto običajen dan z Jašem. Razmišlja zelo široko, njegov medij je združevanje različnih medijev v celostne umetnine; vsi elementi, ki si jih je zamislil, se morajo srečati v neki celoti. Mi smo torej elementi neke Jaševe vizije.
Bowrain: Pravzaprav sva se prek Jaše midva sploh spoznala, sam pa sem potem z Jašem sodeloval na Beneškem bienalu leta 2015, kar je bila zame res velika stvar. Napisal sem glasbo za slovenski paviljon za njegov performans – za godala, elektroniko in vokale. Ampak teh izvajalcev tam ni bilo, atmosfero smo imaginarno ustvarili s posnetki in živimi glasbeniki, ki so prihajali in odhajali. Pravega koncerta torej ni bilo. In zdaj ob projektu Bloom mi je Jaša predlagal – Bloom je retrospektiva njegovih performansov in glasbe, ki smo jo ustvarjali skupaj – da na neki način v živo poustvarim to glasbo, ki je bila napisana že takrat. Na oder sem povabil 17 instrumentalistov in glasbo priredil za koncertno situacijo. To mi je dalo ogromno zagona za nadaljnje komponiranje. Z Jašem je sodelovanje vedno plodovito, kreativno, vedno si porinjen v neke situacije, do katerih si morda sam ne bi upal. Izzvan si, da narediš nekaj velikega, presežek. V ospredju takih projektov je tudi kolektivnost; glasba ima to prednost, da je že sama po sebi kolektivna.
Kalu: Del tudi Jaševega formata, ki smo ga prakticirali skoraj 15 let, je narediti klubsko noč, kjer se zgodi umetnost. Podobno kot na rave partyjih, kjer se na plesišču srečuješ z ljudmi, deliš z njimi neko skupno izkušnjo skozi glasbo in ples; takšen event daje tudi občutek pripadnosti. S tem smo se veliko poigravali.
Še slikate?
Kalu: Res izhajam iz vizualnega področja, pet let sem v ljubljanski operi delal kot slikar, zato je tudi vizualna podoba koncertov zame zelo pomembna. Na promocijskem koncertu v Kinu Šiška bom poskrbel tudi za ta del, pri tem pa mi bo pomagala mlajša ustvarjalka Neža Knez.