Urša Culiberg je morala imeti močno željo in pogum, da je pri dveh otrocih pisarniško delo z osemurnim delovnikom zamenjala za fotografijo. Kot samoukinja se je pod mentorstvom Jureta Kravanje izučila v fotografiji, zavoljo nabiranja izkušenj pa poprijela za vsako delo. In ne glede na to, da se danes večinoma ukvarja s komercialno fotografijo in opravlja honorarno delo v Galeriji Fotografija, se najraje identificira kot ulična fotografinja. »Sčasoma sem namreč ugotovila, da mi je ulica ves čas pri roki in da je prostor, kjer se lahko tudi največ naučim. Pri fotografiranju nimaš nadzora nad dogajanjem, fotografiraš tisto, kar ti trenutek ponudi,« nam je med pogovorom povedala Culibergova in dodala, da ji je prav ulična fotografija pomagala pri drugih zvrsteh fotografije. Kot komercialna fotografinja za podjetja in blagovne znamke se mora namreč prilagajati različnim izzivom in željam naročnika, ulica pa je zaradi svoje nepredvidljivosti med drugim odličen teren za učenje. »Na ulici moraš iz tega, kar ti ponudi – tako dogajanje, svetlobo, igro senc, potegniti največ.«
Barva redko kdaj doda zgodbo fotografiji.
Sčasoma je spoznala, da ji ulična fotografija omogoča popolno ustvarjalno svobodo. Daje ji odlično priložnost, da s svojimi fotografijami prenese sporočilo in je del pričevalcev časa. »Simbolika kot nosilec sporočila je zame pomembna iztočnica za izbiro kompozicije in vsebine. Beleženje vsakdanjega življenja je pomembno za kulturo in dediščino. V vsakem časovnem obdobju ima ulična fotografija moč nositi sporočilo.« Serija njenih uličnih fotografij – nekatera dela so bila že del razstave v Mestnem muzeju, večkrat nagrajena na domačih in tujih natečajih in objavljena v svetovno znani knjigi ulične fotografije We street – je ustvarjena v črno-beli tehniki. »Barva redko kdaj doda zgodbo fotografiji. Pravzaprav prej vzame pozornost. Če želiš nekaj sporočiti s fotografijo, lahko barva človeka tudi zmoti. Ker je naše vsakdanje življenje tako nasičeno z barvami, črno-bela resnično pomaga, da slika izstopa iz množice in postane opazna. Menim tudi, da črno-belo ponuja pomirjujoč, eleganten videz, ki vabi gledalca, da se ustavi in vpije vse podrobnosti v fotografiji, ne da bi ga zmotila ali zapeljala 'prava' barva prizora,« je povedala in poudarila, da želi izpostaviti predvsem sporočilnost fotografije.
Zgodbe za fotografijo išče na ljubljanskih ulicah. »Ljubljana je res lepo mesto, je atraktivna, ima pestro arhitekturo, ulice so urejene. Kot njihovo pomanjkljivost lahko izpostavim oglasne panoje, ki pa jih poskušam vkomponirati v sporočilnost svoje fotografije,« pove sogovornica in doda, da še vedno najde kotičke v prestolnici, ki se jim rada posveti.
Na razstavi bo predstavila trinajst svojih
Prav zaradi načina dela časa z družino in prijatelji nikoli ne povezuje s svojim delom. »Sem fotografinja, ki ne deluje po principu 'snapshota', hitrih posnetkov, narejenih mimogrede. Rada raziščem kuliso prostora. Tudi po več ur lahko ždim na pločniku in čakam, da pride mimo zanimiv človek ali da ujamem sončni žarek pod pravilnim kotom. Tudi zato mi je Ljubljana ljuba, saj jo že dobro poznam. Vem, kdaj je čas, da ujamem pravo svetlobo na Slovenski cesti, kdaj je najbolj obljudena avtobusna postaja …«
Na razstavi – do zdaj je Urša Culiberg pripravila že tri samostojne – bo predstavila trinajst svojih morda najbolj pomenljivih fotografij. Fotografije na razstavi so posnete na ulicah Ljubljane in imajo simboliko povezanosti dvojnosti. »Pri vsaki fotografiji je mogoče občutiti interakcijo dveh elementov. Svetloba/senca, starost/mladost, oglas/resnično življenje, otroštvo/zgodovina, hitrost/statičnost, individualnost/soodvisnost,« je povedala avtorica razstave, ki ustvarjanje zgodbe s sporočilom prepušča interpretaciji gledalčevega trenutnega čustvenega razpoloženja. Morda prav zato fotografinja na razstavo svojih fotografij čaka z mešanimi občutki, saj se, kot pove, v takih trenutkih najraje zadržuje ob strani. »V dobi digitalizacije, ko fotografijo naročniku pošlješ po elektronski pošti, ne vidiš njegove reakcije. Zato je priložnost, da lahko v živo spremljam odziv gledalca, vsaj zame precej nenavadna. Kar zmrznem, ko vidim, da sem s fotografijo dosegla, kar sem želela, da ljudje ob njej razmišljajo in jim prebudi občutke. Res je neverjetno,« z zanosom in iskrenostjo pove fotografinja in doda, da so fotografi večinoma osamljena bitja. »No, vsaj jaz,« pove v smehu. Zamisli se in nadaljuje: »V vsako fotografijo kot fotograf daš del sebe, svoja intimna čustva, razmišljanja vizualiziraš, in ko to nato pokažeš, te obhajajo občutki neke vrste razgaljenosti, po drugi strani pa občutki olajšanja, ko spoznaš, da v teh občutkih nisi sam. Prav tako tudi gledalec ni sam – in tako se s fotografijo poveževa.«
Avtorica je razstavljene fotografije pripravila v različnih formatih. Tiskane so na fotoplatno z lesenim podokvirjem, nekaj jih je naredila na kapo ploščo, da se sklada s sporočilnostjo fotografije. Razstavo si bo mogoče od 11. oktobra in vse do 14. novembra ogledati v galeriji ŠOLT. Čeprav ne gre za prodajno razstavo, pa Urša Culiberg zagotavlja, da bo fotografije po koncu razstave vsekakor mogoče naročiti in jih tudi kupiti.