Na program SNG Drama Ljubljana prihajata dve uprizoritvi ustvarjalk oziroma ustvarjalcev mlajše generacije, ki se gledališča lotevata onkraj tistih najbolj ustaljenih okvirov. Performativna predstava Polenta je nastala po zamisli igralke Eve Jesenovec, ki v njej tudi igra ter skupaj z Mojco Madon in Jernejem Potočanom podpisuje tudi dramaturgijo in režijo, zasnovana pa je kot nekakšen hepening v blagovnici Maximarket. Režiserka Živa Bizovičar je avtorski projekt Žene v testu oblikovala po motivih slovenskega ljudskega izročila, premiera pa bo v petek na odru Male Drame.
Predstava v trgovini
Kot pojasnjuje Eva Jesenovec, je imel projekt Polenta dve osrednji izhodišči. Prva vstopna točka je bil roman Zakaj se otrok v polenti kuha, svojevrstna avtobiografska pripoved, v kateri se švicarsko-romunska avtorica Aglaja Veteranyi spominja nenavadnega otroštva v cirkuški družini, druga pa je bila odločitev, da bo uprizoritev umeščena v trgovino. »Trgovine z osnovnimi živili so bile namreč v obdobju zaprtij zaradi epidemije skoraj edini prostor, kjer so se ljudje lahko srečevali,« pravi. »In zanimalo nas je, kako na takem kraju srečevanja deluje gledališče, ki je ravno tako prostor srečanja ter iskanja, le da popolnoma drugega tipa.« Nastal je neobičajen performativni sprehod, ki se začne pred vhodom v Dramo, v pretežni meri pa se zgodi v trgovini v podhodu Maximarketa; gledalci so, medtem ko spremljajo dogajanje (to delno izhaja iz omenjenega romana, delno pa temelji na osebni zgodbi igralke), opremljeni tudi s slušalkami, kjer poslušajo posnetek notranjega monologa junakinje; prepletanje vidnega in slušnega razpira asociativno polje, kjer si vsak obiskovalec pripoved sestavi in predstavlja po svoje.
»Skozi proces se je izkazalo, da je za to predstavo bistveno, da vdre v prostor, kjer je nihče ne pričakuje in ki je v svojem naravnem, vsakdanjem stanju,« dodaja režiserka Mojca Madon. »Na ta način se tudi zabriše meja med običajnim življenjem in umetnostjo, pri čemer naključni nakupovalci nekako postanejo del dogodka, prav tako kakor gledalci, ki ga s svojo prisotnostjo sooblikujejo.« Pri tem pa okolje trgovine ni izbrano zgolj zaradi neobičajnosti, poudarja Jernej Potočan: »Potrudili smo se, da smo vsebino tesno navezali na prizorišče kot tako.«
Pogled v (žensko) preteklost
Podobno netipičen je avtorski projekt Žene v testu, ki ga je zasnovala režiserka Živa Bizovičar in ki izhaja iz slovenskih ljudskih pesmi, »ugledališčenih na prav poseben način«, ugotavlja ravnateljica Drame Vesna Jurca Tadel. »To je nekakšen preplet dogajanj in motivov, ki jih poznamo iz pesmi ter opisov nekdanjih običajev; pričajo o preteklosti nekega naroda in oblikovanju njegovega odnosa do temeljnih vprašanj življenja, kot so rojstvo, smrt in medsebojni odnosi.« Vendar ne gre za nekakšno »dokumentarno« ali nemara »etnološko« predstavo – kot pravijo ustvarjalci, so v ljudskem izročilu iskali predvsem tisto, kar ostaja »naše« tudi v sodobnosti.
»V osnovi gre za uprizarjanje starih slovenskih ljudskih balad, iz kakršnih sta se napajala Šeligo ali Zajc; danes so precej slabo znane, vendar so estetsko in sporočilno izredno močne,« pojasnjuje Živa Bizovičar. »Odločila sem se za zasedbo štirih igralk različnih starosti, med drugim zato, ker so bile nosilke izročila pretežno ženske; vsaka od njih pooseblja enega letnih časov, skozi predstavo pa bolj od neke jasno začrtane zgodbe odsevajo okruški nekdanjega vsakdana, obredov, opravil ter ciklično občutenje časa, navezano na krožni tok narave, ki je bilo značilno za tradicionalne družbe.« Čeprav predstava izrazito gradi na vzdušju in ljudski estetiki (na primer v glasbi, kostumih in scenografiji, pa tudi z uporabo mask), ostaja vsebinsko dokaj odprta. »Vlogo si lahko tolmačim na več načinov, lahko jo razumem, kot da govori o točno določeni osebi, o vseh ženskah znotraj neke skupnosti ali pa kot prispodobo družbe v nekem okolju,« pojasnjuje ena od četverice nastopajočih Nataša Keser, Ivana Percan Kodarin pa pristavlja, da je bil igralsko nemara največji izziv to, kako razvijati lik skozi pesmi oziroma glasbo.
