Razstava v SEM Jaz, mi in drugi: podobe mojega sveta si je od leta 2009, ko so jo postavili kustosi SEM na čelu z dr. Janjo Žagar, ogledalo na desettisoče obiskovalcev, ciljano ali pa so nanjo zavili še ob ogledu drugih stalnih in občasnih razstav. Zdaj pa je očitno napočil čas, da jo pospravijo in da postavijo novo. Odprli jo bodo spomladi, pripovedovala pa bo zgodbe o času, ki bo s stoto obletnico zaznamoval tudi obstoj muzeja kot samostojne etnitete.
O nadgradnjah in času
Etnologinja mag. Maja Kostric Grubišić je povedala, da imajo trenutno v SEM dve večji stalni razstavi, poleg že omenjene še razstavo Med naravo in kulturo, ki je osredotočena na zanimivosti iz zbirk muzeja. »Trenutno še stoječa razstava Jaz, mi in drugi je razstava o posamezniku skozi različna obdobja, tako časovna kot družbena, obiskovalci razstave pa so si med ogledom lahko zastavljali vprašanja, kot so denimo kdo sem jaz kot posameznik, kdo sem znotraj družine, znotraj lokalne skupnosti, države, ko prehajam državne meje, na koncu razstave pa se ponovno vračamo k sebi in vase.« Razstava je zelo kompleksna, sodelovali so skoraj vsi kustosi njihovega muzeja, ob odprtju pred 13 leti pa je veljala za zelo inovativno. »Razlika med prvo in drugo stalno razstavo je v tem, da so bili na prvi v ospredje postavljeni predmeti, na drugi pa človek skozi antropološki vidik,« je še povedala etnologinja.
Kaj za nek muzej pomeni stalna postavitev razstave nasproti občasnim, je tema, ki zadnje čase precej zaposluje tudi same muzealce, pravi direktorica SEM Natalija Polenec: »Dinamika razstavljanja se nedvomno spreminja. Nekoč je bila stalna razstava postavljena za 20 ali 30 let, danes se predvsem sprašujemo, kaj sploh stalne razstave so; nenazadnje je dobrodošlo, da jih vsakih nekaj let osvežimo in znova kontekstualiziramo. Po drugi strani pa tudi občasne razstave niso več vedno samo občasne v smislu, da bi stale le nekaj mesecev, ampak se podaljšujejo za več let, sploh zaradi aktualnega trajnostnega razmisleka. Če želimo zagotoviti obisk širokemu spektru obiskovalcev, od posameznikov, družin, do šol, vsem v omejenem času razstave ne bo uspelo obiskati. V bistvu se časovnost zelo težko definira.«
Dragocene osebne zgodbe
Pomemben spremljevalni program del stalne razstave Jaz, mi in drugi je bila denimo Galerija pripovedovalcev, za katero je več kot šestdeset obiskovalcev svoja razmišljanja o sebi in svetu zaupalo v kamero. Izpostaviti gre tudi osebne razstave iz cikla Moje življenje, moj svet, kjer je natanko 50 posameznikov pod mentorstvom kustosov SEM z muzejsko govorico spregovorilo o sebi, svojem delu, izkušnjah, spoznanjih, spominih.
Zadnji se predstavljata Berta Jereb, ki jo poznamo kot pionirko slovenske otroške onkologije, ter Jasna Kralj Pavlovec, prijateljica SEM, ki je z muzejem kot oblikovalka ali mentorica sodelovala pri osmih projektih. »To niso bili ljudje, tesno povezani s kulturo ali umetnostjo, ali da bi se ravno fokusirano ukvarjali z neko dejavnostjo; šlo je za običajne ljudi, prijatelje, njihove osebne zgodbe. Ta inkluzivnost oziroma pristno soustvarjanje je cilj tudi naših naslednjih projektov, v katere bomo povabili različne osebnosti, znane in neznane, različnih generacij, inštitucij in profilov,« je dejala direktorica.
Etnologinja pa je še dodala: »Bolj kot o muzejskih predmetih pri zadnji aktualni razstavi govorimo o skupni in univerzalni dediščini in izpostavljamo ravno to, da smo vsi ljudje na enem svetu, ta dediščina pa nas povezuje. Zaradi tega so bili tokrat predmeti nekoliko umaknjeni v ozadje, tisti pa, ki so na ogled, izhajajo iz vseh kulturnih področij, ki jih hrani muzej, tako slovenske kot zunajevropskih kultur. Skozi razstavo se zastavljajo vprašanja zakaj odhajamo od doma, čez meje lokalne skupnosti in v svet. Nekateri so popotniki, drugi odpotujejo zaradi dela, raziskovanj, obiskov sorodnikov – in zgodbe posameznikov se torej prepletajo z osebno in skupno dediščino. Zato je na razstavi tudi kotiček, posvečen izseljencem, zamejcem, posebno mesto v njem pa so dobili domotožje, časovno nihalo in Aleksandrinke.
Junija letos so odprli še eno stalno, manjšo razstavo Plečnikova Lectarija, ki na eni strani predstavlja Lectarijo – opremo nekdanje prodajalne domače in umetne obrti, katere opremo je izdelal arhitekt Jože Plečnik, in na drugi strani Krbavčičevo svečarsko in medičarsko delavnico. Oba prostora povezuje življenjska zgodba dveh družin, Krbavčič in Freyer.
