Imel sem priložnost od blizu spoznati tako Cerarja kot Brgleza in lahko rečem, da se s Cerarjevo oceno o Brglezovi primernosti za visoko funkcijo v marsičem ne strinjam.
Definicija značaja po SSKJ (»Kar označuje človeka kot posameznika zlasti v odnosu do ljudi, okolja«) po moji oceni ne kaže na izrazito slab Brglezov značaj. Zlasti ne tako slab, da bi ga v sedanjem naboru kandidatov in kandidatk postavil na rep ali celo izven seznama potencialnih šefov države. Brglez je kot vsak človek: ima svoje dobre in slabe lastnosti. Da je preračunljivost za politika slaba lastnost, bi težko trdili. To, da ni šel v boj s sedanjim predsednikom Pahorjem, ker je preračunal, da ne bi bil uspešen, bi mu težko šteli za slabo. Kandidatura vidnega politika za predsednika države ob verjetnem porazu ne prinese ne kandidatu ne stranki nič. To so, kot smo pred kratkim videli, sprevideli tudi v stranki Gibanje Svoboda in niso rinili z glavo skozi zid. Prej bi se dalo reči, da je bila Cerarjeva slabost večkrat v tem, da je določene člane stranke pozival, da se »v dobro SMC« izpostavijo tudi takrat, ko so bili izgledi za uspeh slabi. Medtem pa je druge »svetovalce«, ki so se vedno skrivali v zakulisju in katerih vpliv na pomembne odločitve je bil v obratnem sorazmerju z njihovo formalno funkcijo, pustil pri miru.
Da je bil Brglez dvoličen, se ne strinjam. Kot se spomnim, je vedno odkrito povedal svoja stališča in jih tudi argumentirano zagovarjal. Kaj naj bi od njegovih stališč bilo (po Cerarjevi oceni) skrajno, mi ni jasno. Različna stališča, ki so se npr. v stranki v začetku 2017 pojavila ob sprejemanju zakona o tujcih, ki ga je ob huronskem odobravanju SDS forsirala ministrica za notranje zadeve Györkeševa, so kazala bolj na to, da je takrat Cerar v drugi plan postavil eno od osnovnih proklamiranih načel SMC: spoštovanje človekovih pravic in pravne države, t. j. ustave in mednarodnih pogodb. Nenazadnje je pred kakim letom tudi ustavno sodišče ta zakon prepoznalo za neustavnega. Zakon o tujcih je namreč med drugim predvideval vračanje prosilcev za azil nazaj čez mejo, tudi žensk in otrok, in to brez kakršnih koli postopkov. Meni se prav tak zakon zdi udejanjanje skrajno ideološkega pogleda, ne pa nasprotovanje njemu. In je leta 2017 tudi pripeljal do resnega razkola in dramatičnih epizod znotraj SMC, ko je Cerar zaradi nasprotovanja zakonu k odstopu s strankarskih funkcij pozival Brgleza. Ampak vprašajmo se: ali je zameriti članom stranke, če nasprotujejo nečemu, kar gazi načela, ki jih je stranka sama zapisala v svoje temeljne dokumente?
Glede Brglezovih močnih osebnih ambicij pa ima Cerar prav. Tu je Brglez leta 2018 naredil napako. Mimo sklepov izvršnega odbora SMC se je po volitvah pogajal za podporo pri SD in Levici, da bi zasedel položaj predsednika državnega zbora. To je bila gotovo slabo preračunana preračunljivost, ki se je neugodno končala tako za Brgleza kot za SMC. Za SMC še bolj – z izključitvijo Brgleza iz SMC (tej zahtevi se ob tako hudem zdrsu ni dalo oporekati) je stranka izgubila v javnosti ob Cerarju edinega bolj prepoznanega in priljubljenega politika. Od takrat naprej je pot SMC šla le še navzdol.
Vendar – kdo, ki je dosegel funkcije, kot sta jih Cerar in Brglez, ni »osebno ambiciozen«? Osebna ambicioznost še ni diskvalifikacija za politika, dokler ni na škodo javne koristi. Da si pa politiki tudi znotraj iste stranke konkurirajo, je v normalnih, demokratičnih strankah stalnica. Mislim, da si je Brglez od tistih časov nabral precej izkušenj in preračunljivosti v pozitivnem smislu besede. Da ni le nekdo, ki preračunava možnosti in ni le instagram funkcionar, ampak ima pogum, da se izpostavi za to, v kar verjame, je velikokrat dokazal tudi kot predsednik državnega zbora. Vsekakor predstavlja alternativo dosedanji, po mojem okusu bolj skromni ponudbi v tekmi za predsedniško mesto.
Dragan Matić, Srednje Gameljne