»Veseli nas, da je Peter Božič dobil mesto, kjer je bil dejansko prisoten, ne pa da njegov spomenik stoji na Poti spominov in tovarištva med Bežigradom in Žalami,« je ob postavitvi doprsnega kipa Petra Božiča na vrtu Društva slovenskih pisateljev poudaril Jožef Školč, ki je med zaslužnimi, da v mestu stoji novi književnikov spomenik. Med zaslužnimi za novi Božičev spomenik je tudi kipar Mirsad Begić, ki je avtor obeh književnikovih kipov v Ljubljani. »Spomenik Petra Božiča je darilo Društvu slovenskih pisateljev. Božič je bil zadnji bohem 20. stoletja. Osebno sem ga poznal z več strani, v sebi je imel prijetno destrukcijo svojega življenja,« je o literatu povedal Begić.
Novi Božičev spomenik je nastal iz ene od študij, ki jo je Begić naredil za njegov prvi spomenik. »Iz študije, ki je bila zelo uspešna in je imela bohemski odsev v sebi, sem zdaj naredil kip,« je še pojasnil kipar, ki je Božiča upodobil »v njegovem znamenitem plašču, ki se bohemsko zavija«. Postavitev na mikrolokaciji in oblikovanje podstavka pa je delo oblikovalca Ranka Novaka.
»Peter Božič je poleg tega, da je bil javna oseba, kulturnik in bohem tudi naš prijatelj, nekaj časa pa sem bil tudi njegov sodelavec,« je povedal Jožef Školč, ki je bil minister za kulturo v času, ko je Peter Božič zaposlen na ministrstvu za kulturo. Za Božiča je še izpostavil, da je bil nezgrešljiv človek v kulturnem in mestnem življenju. »Bil je polemik, prodoren in strasten. Poznali smo ga kot bohema, kot človeka, ki je živel svoje življenje in zato nemalokrat plačal ceno.«
Eden od glavnih predstavnikov absurdne dramatike
Peter Božič (1932–2009) je bil pisatelj in eden glavnih predstavnikov absurdne dramatike pri nas. Med drugo svetovno vojno so ga z družino preselili v Nemčijo, kjer je preživel bombardiranje. Po vojni je obiskoval gimnazijo v Mariboru, kjer je bil leta 1951 obsojen protidržavnega delovanja, ker je sodeloval z avtorji ilegalnega glasila Iskanja. V Ljubljani, kjer je najprej študiral gozdarstvo in nato slavistiko, a študijev ni končal, se je uveljavil kot literat in angažirani intelektualec. V na novo odkritem Božičevem rokopisu, ki je nedavno izšel pri založbi Beletrina z naslovom Ko oblasti sploh ni je mogoče prebirati avtorjeve literalizirane spomine na petdeseta in šestdeseta leta, ko so se osrednji ustvarjalci 20. stoletja vzpostavljali kot generacija. Pripoved o nekdanji Ljubljani, njenih protagonistih in takratnem družbeno-kulturnem času, pisatelj začenja jeseni leta 1951. »V teh prvih letih po osvoboditvi je bilo moč opaziti, da so se vsi, ki so imeli kaj opraviti z umetnostjo, družili predvsem po bifejih, majhnih gostiščih, ki so bile prej kot gostilne, npr. Riu, in kavarnah,« je Božič napisal v delu Ko oblasti sploh ni, kjer med prostori nastopajo Mesing, Slonček, Rio, Slon, Nebotičnik in drugi legendarni ljubljanski lokali, »kjer so se artikulirale misli in besede.« V njih so poleg Božiča zahajali Gregor Strniša, Taras Kermauner, Dominik Smole, Ivan Mrak in številni drugi.
Od pisatelja do mestnega svetnika
»Eden najpomembnejših modernih slovenskih pisateljev, pa tudi eden redkih, ki so doživeli povojno Slovenijo in jo znali opisati v vsej njeni mračnosti,« kot je v Nedeljskem dnevniku zapisal Miha Štamcar, je v svojem življenju opravljal več vlog. Plodoviti avtor, samostojni književnik, je bil med drugim tudi knjižničar, učitelj, novinar in urednik. Urejal je reviji Mentor in Maske, sodelovali pri Besedi, Reviji 57, Perspektivah in Mladini, kjer je bil član omizja Rolanje po sceni, ki se je ob ponedeljkih sestajalo v legendarnem Mikličevem Pen klubu. Tam, kjer je bil Božič dolga leta stalni gost, zaradi česar ga je, kot je avtor nekoč sam zapisal, Miklič zavedel v inventarno knjigo.
Božič je bil tudi član Demosa, kasneje LDS. Od leta 1998 in vse do smrti je bil ljubljanski mestni svetnik, kjer je največ pozornosti posvetil razvoju kulture in športa. Med drugim je bil član Komisije za pobude meščanov MS MOL in predsednik Komisije za poimenovanje ulic in naselij MS MOL. V tej vlogi je bil leta 2009 pobudnik imenovanja ceste v Ljubljani po Titu. Pisatelj in dramatik, ki je za svojo delo prejel več nagrad, med njimi leta 1972 nagrado Prešernovega sklada za roman Jaz sem ubil Anito, je bil tudi velik ljubitelj nogometa in tako nekaj časa član upravnega odbora NK Olimpija.