»Igranje se mi zdi kot nekakšen ogromen peskovnik, v katerem brskam za zrncem resnice in upam, da ga bom nekoč tudi našel. Sicer pa je umetnost nekakšna mešanica grozljivega užitka in peklenskih muk, v kateri je le kakšna desetina nadarjenosti, vse ostalo pa je treba doseči s težkim garanjem,« je Radko Polič – Rac dejal ob prejemu Prešernove nagrade leta 2007. Veljal je enega najbolj cenjenih filmskih igralcev bivše Jugoslavije, zaigral je v več kot stotih gledaliških predstavah, in kot so zapisali v Združenja dramskih umetnikov Slovenije, je bil »karizmatičen igralec z izjemnim občutkom za oblikovanje večkrat protislovne človeške usode.«
»Ko sem na odru, te hipnotiziram, da začutiš to čudno vesolje, ki ga nosim v sebi ... Poznati moraš čarovnijo besede, da prideš do stavka, ki da misel. In ta misel, ta beseda je samo moja. Jaz sem samo misel, nič drugega ne bo ostalo ...,« je razlagal v Dnevniku leto po prejemu Prešernove nagrade. Kljub temu je v Črnomlju rojeni Polič igralec postal po naključju. Želel je postati zdravnik. »Usodno je bilo, da sem pred Figovcem srečal Mirka Bogataja, ki je šel na sprejemne na AGRFT. Če tega srečanja ne bi bilo, bi bil gospod doktor, tako pa sem usran upokojeni igralec,« je razlagal v intervju v Nedeljskem dnevniku pred dvema letoma. In še o neštetih anekdotah, ki so prepredale njegovo življenje in jih je skupaj s Petro Pogorevc popisal v svoji avtobiografiji z naslovom Rac, ki je bila leta 2020 ob izidu med najbolj prodajanimi knjigami leta. Kako da ne, saj je bil znan po tem, da je brez zavor z značilnim humorjem vse življenje razpredal o vsem od politike do seksa. »Bile so vesele in tragične ljubezni, seksualne, čez noč in ljubezni brez noči, kar tako čez dan. Vse je bilo,« je razlagal v intervjuju. Kot je tudi popolnoma iskreno govoril o smrti, ki jo je v zadnjih letih zaradi bolezni srečal kar štirikrat: »Vse je laž. Nobenega tunela ni, ko umiraš. Edino, česar se spominjam vsakič, ko sem umiral, je to, da sem pomislil: No, mati, grem jaz …«
Čeprav je bil eden najbolj poznanih in najzanimivejših igralcev svoje generacije, dolgoletni član ljubljanske Drame, je diplomiral šele leta 1992. Dolgo pred tem je bil dvakrat nagrajen na Borštnikovem srečanju, leta 1972 je prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 2002 Borštnikov prstan. V obrazložitvi nagrade so tedaj zapisali, da »Radko Polič - Rac nikoli ne popušča, njegov boj je strasten, brezkompromisen, izziva gledalčevo sočutje«. Kot je večkrat ponovil, je živel za poklic igralca. Poleg gledališča je zaznamoval tudi jugoslovanski in slovenski film, kjer je upodobil široko paleto likov od partizana do belogardista, od proletarca do grofa. Društvo slovenskih filmskih režiserjev mu je leta 2015 namenilo nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske igre. Svoje življenje pa je pred dvema letoma opisal takole: »Veliko smo doživeli. Morda zaradi te intenzivnosti potrebujemo manj let za eno normalno življenje. Ni nas več veliko od teh starih kozlov …«
