Ko je leta 1974 izšel zdaj že znameniti album Cocktail, studijski prvenec letos umrlega kantavtorja Marka Breclja, enega najbolj samosvojih in družbeno angažiranih slovenskih kulturnih ustvarjalcev, si verjetno nihče ni mislil, da bo plošča nekoč postala tudi osnova za gledališko oziroma, natančneje, lutkovno uprizoritev. Toda predstava Samost, ki jo bodo v produkciji Centra Delak ter koprodukciji Lutkovnega gledališča Maribor jutri premierno uprizorili v projektnem prostoru Osmo/za, se napaja ravno v Brecljevi poeziji s tega albuma; zasnoval in zrežiral jo je Marko Čeh.
»Med poslušanjem albuma Cocktail sem se nekoč zavedel, da se bolj kot na glasbo osredotočam na besedila. Ta so me s svojo silovitostjo in globino resnično presunila, začutil pa sem jih tudi kot zelo izzivalno uprizoritveno izhodišče,« vzgibe za nastanek predstave pojasnjuje Marko Čeh. Kot pravi, se skozi Brecljeve skladbe nenehno prepletajo motivi osamljenosti in minevanja, o čemer na svoj način spregovori tudi uprizoritev, ki pa kljub tematiziranju smrti ni duhomorna – kolikor so njen temelj prav besedila s Cocktaila, v njej pač ne manjka humornih ali celo anarhičnih podtonov.
Izluščena veličina
»Priprave na predstavo so trajale nekaj več kot leto dni,« pristavlja dramaturginja uprizoritve Katja Pahor, ki je skupaj s Čehom in Karlom Hmeljakom poskrbela tudi za priredbo predloge. »Po tistem, ko smo iz besedil na albumu oblikovali osnovno gradivo, smo ga postopoma uredili v uprizoritveno partituro, ki smo jo dopolnili še z našimi osebnimi zgodbami in pogledi.« Predstava tako ne vsebuje zgolj besedil, ki jih je za Cocktail napisal Brecelj – so pa zato skorajda vse besede z albuma vključene v predstavo in skozi njo izgovorjene. »Poudarek je na 'izgovorjene', saj v uprizoritvi ni zaigran niti en sam akord,« pa dodaja Dragan Živadinov, direktor Centra Delak. »Želeli smo namreč izpostaviti moč Brecljeve poezije, njegovo literarno veličino – Brecelj ni bil samo eden od prvih performativnih umetnikov v Sloveniji in širše, temveč je njegov pesniški opus povsem primerljiv s ključnimi imeni poezije 20. stoletja.«
Izluščena besedila s svojimi asociativnimi plastmi ter interpretativno odprtostjo tako skozi spajanje z zvočno podobo (oblikoval jo je Matej Bonin), scensko zasnovo Kaje Kisilak ter lutkami, ki sta jih oblikovali Nika Rupnik in Ana Žerjal, sestavljajo svojevrstno zgodbo o smrti ter sprejemanju njene neizogibnosti, pri čemer je tudi odločitev za izbiro lutkovnega medija izhajala iz enega izmed Brecljevih verzov. »V verzu vosek beli / bela koža / mehka roka / ki me boža, sem prepoznal tisti trenutek, ko se lutka zave same sebe,« razloži Čeh, s katerega zamislijo za predstavo se je strinjal tudi Brecelj. Nastopila bosta Anže Zevnik in Gregor Prah, uprizoritev, namenjena gledalcem nekako od najstniških let naprej, pa bo poleg ponovitev v Ljubljani na ogled tudi v rednem sporedu Lutkovnega gledališča Maribor. x
