Po igralski karieri ste kot pomočnik trenerja najprej delovali v Olimpiji, zdaj pa še pri reprezentanci. Premamil vas je torej trenerski poklic?
Tako je in se tudi izobražujem v tej smeri. Kakšna bo moja prihodnost, pa ne vem. Upam, da svetla. V glavi imam vizijo, da bi razvil trenersko kariero, a je življenje polno presenečenj. Me pa to res veseli, ker lahko znanje, ki sem ga osvojil kot igralec in ga zdaj dobivam tudi od trenerskih kolegov, delim z drugimi.
Že kot igralec ste bili ob koncu kariere podaljšana roka trenerjev na parketu.
To ste opazili tudi novinarji in pogosto poudarjali. Imel sem srečo, da sem bil zadnja leta pri Šentjurju in Rogaški vpet v trenersko delo. Trenerja Dejan Mihevc in Damjan Novaković sta me ves čas spodbujala, naj delim z njima svoja videnja in poglede ter me vključevala v njuno delo. Pomagal sem jima na treningih in tekmah in od tega veliko odnesel.
Kakšne naloge imate kot pomočnik selektorja Sekulića?
Trenerski štab se dobiva po dvakrat na dan. Takrat se pogovorimo, pogledamo, kaj smo delali, kaj je aktualno in kako pripraviti delo za naprej. Sekulić je izredno dovzeten za vse ideje. Ni klasičen trener stare šole, ki ne upošteva nikogar. Veliko da na mišljenja in ideje pomočnikov, upošteva naša mnenja, na koncu pa je seveda on tisti, ki odloča. Všeč mi je njegov način razmišljanja in dela, da spodbuja pomočnike k deljenju pogledov. Pa naj bo to samo za kakšno vajo na treningu ali akcijo na tekmi v pravem trenutku. Na treningih si drugače porazdelimo delo. Eden bolj skrbi za napadalni del, drugi za obrambnega. Ko igramo, smo v vlogi sodnikov, kar ni lahko. Pri video analizah pa je moja naloga, da predstavim individualne karakteristike igralcev. Torej izpostavim, kaj so njihove prednosti in kaj slabost, česa ne marajo in kaj jih spravi iz ritma. Dela je veliko, počitka malo, a mi je to všeč.
Tri leta kariere ste preživeli na Poljskem pri Turowu. Kako se spominjate tistih sezon?
Trikrat smo takrat igrali v finalu in trikrat izgubili. To mi je najbolj ostalo v spominu. Sem pa spoznal takrat nekatere ljudi, s katerimi sem še vedno v stiku. Z Robertom Witko denimo, bivšim reprezentantom, ki je prav tako šel v trenerske vode in je že pet sezon glavni trener v njihovi ligi. Dvakrat do trikrat na leto se slišiva. Poznam tudi njihovega selektorja Igorja Miličića. Igral sem proti njemu. Bil je dober organizator igre, s takšnim razmišljanjem pa zdaj tudi vodi reprezentanco.
Koliko je poljska košarka od takrat, ko ste igrali tam, napredovala?
Zelo. Že takrat je bila na visoki ravni, takšni, ki je v Sloveniji nismo poznali, kar me je presenetilo. Sprva sem imel tudi sam pomisleke, a me je prepričal Sašo Filipovski, ki je bil pred trem moj trener pri Olimpiji, nato pa podpisal za Turow. Njihova košarka je napredovala, ker na Poljskem na splošno ogromno vlagajo v šport. Imajo lepe in nove dvorane, veliko pa je tudi kakovostnih tujcev.
Kakšen vtis je na vas naredila Poljska na evropskem prvenstvu?
Imajo tisto, kar krasi vsako ekipo, ki napreduje iz kroga v krog – borbenost in nepopustljivost. Ukrajinci so v osmini finala skozi tekmo kazali, da so boljši in da imajo več kakovostnejših igralcev, ampak na koncu so Poljaki znali izkoristiti vsako njihovo napako. Vidi se, da so povezani. Tudi igralci, ki prihajajo s klopi, točno vedo, kaj je njihova naloga. Ne bodo skakali iz sistema in se bodo držali navodil, ki jim jih bo dal trener.