»Na koncu umetniški vtis ni pomemben, pomembna je le zmaga.« Besede košarkarskega reprezentanta Klemna Prepeliča bi težko lepše opisale sobotno zmago Slovenije proti Belgiji v osmini finala evropskega prvenstva. Evropski prvaki so hodili po robu, saj je nasprotnik ob začetku zadnje četrtine povedel za točko in vohal senzacijo, a so se kapetan Goran Dragić in soigralci še pravočasno prebudili in z delnim izidom 19:1 stvari postavili na svoje mesto. Slovenija se je na zadnjih osmih evropskih prvenstvih še sedmič prebila v četrtfinale, spodletelo jim je le leta 2015 v Lillu, ko je bila v osmini finala boljša Latvija. Prvi strelec tekme je bil Luka Dončić, ki je dosegel 35 točk. S tem je postal prvi igralec po Grku Nikosu Galisu leta 1987, ki je na treh zaporednih tekmah evropskega prvenstva dosegel po 30 ali več točk.
Spodrsljajev organizatorja na tokratnem evropskem prvenstvu kar ni videti konca. Nazadnje so si privoščili blamažo na sobotni tekmi osmine finala med Francijo in Turčijo, ko je Rudy Gobert na igrišču zaman čakal nagrado za najkoristnejšega igralca (MVP) obračuna. Medtem se je kot prvi od slovenskih igralcev na parketu že ogreval Žiga Samar, za njim pa je na parket takoj pritekel Mike Tobey, kar je pomenilo, da je poškodba gležnja sanirana. A med tekmo z Belgijo je že sledila nova, saj je pri enem izmed prodorov obležal Zoran Dragić, ki mu je klecnila noga. 33-letni Ljubljančan je sicer sam zapustil parket, a drugi polčas dogajanje spremljal s klopi, danes pa je prišla neprijetna informacija, da si je strgal del štiriglave stegenske mišice in bo z igrišč odsoten šest do osem tednov. »Očitno mi ni usojeno, da bi reprezentanci lahko pomagal v odločilnih bojih na evropskih prvenstvih,« je povedal poklapani Zoran Dragić, ki je zaradi poškodbe kolena izpustil evropsko prvenstvo leta 2017.
Zanimivo je, da v Berlinu vsaj prva dva dneva izločilnih bojev ne vlada takšno zanimanje za evropsko prvenstvo, kot je v Kölnu, ki je dobil priznanje za najbolj obiskane tekme skupinskega dela v zgodovini tekmovanja. Ob predstavitvi slovenske reprezentance Luka Dončić ni prejel tako glasnega vsesplošnega aplavza kot v prvem delu, tudi tekma med gostiteljico Nemčijo in Črno goro pa ni bila razprodana in je v dvorani ostalo še kar nekaj prostih mest, kar je bojda posledica visokih cen vstopnic.
Malenkosti, ki se jih da odpraviti
Morda je slaba energija s tribun nekoliko uspavala slovensko zasedbo, ki v prvih treh četrtinah proti Belgiji enostavno ni našla pravega ritma. Igra je temeljila na individualnih akcijah predvsem Luke Dončića, pri čemer so ostali štirje igralci le stali in spremljali dogajanje. Zalegle niso niti ostre besede kapetana Gorana Dragića v eni izmed minut odmora. »Povzdignil sem glas, ker smo preveč poudarka dajali napadu. Ko tri ali štiri napade ne dosežemo koša, se to odraža na naši obrambi. To se ne sme dogajati. Tudi če ne damo koša, je naša primarna naloga, da odigramo dobro v obrambi. Komunikacija ni bila na pravi ravni. Pri prevzemanju sta dva ostajala na enem igralcu. To so malenkosti, ki se jih da odpraviti,« je pojasnil Goran Dragić.
Potrebno je bilo prvo vodstvo Belgije na tekmi, in sicer za točko na začetku zadnje četrtine. Slovenija je takrat odločno odgovorila, povsem drugačna je bila ob tem tudi govorica teles igralcev, ki je bila pred tem že kar zaskrbljujoča. »Igramo svojo igro. Verjamemo v Luko in Gorana, ki sta naši vodji. Če je potrebno, da ob njiju vržem deset trojk, se mečen na glavo v obrambi ali samo vihtim brisačo na koncu klopi in vzpodbujam soigralce, me ne zanima. Enkrat smo že osvojili evropsko prvenstvo in vemo, kaj je recept za uspeh. Da dihamo eden za drugega od začetka do konca in to bomo tudi naredili,« je jasen Prepelič.
Dončić se počuti, kot bi zadel na loteriji
Po visoki zmagi, a manj prepričljivi igri, se slovenski reprezentanti niso strinjali, da so se igrali z ognjem. Poudarjali so, da so pričakovali takšen potek. »Belgija se je izkazala kot resnično neugodna ekipa. Njihovi igralci nimajo igralnega mesta. Stalno jih menjavajo. Preveč so nas prebijali in zaključevali ali prihajali do odprtih metov, kar smo opozarjali pred tekmo. Obramba ni bila prava, smo pa vseeno na koncu zmagali z dvomestno prednostjo. Zavedamo pa se, da bo treba proti boljšim ekipam igrati bolje,« je misli zbral Goran Dragić, podobno pa je razmišljal tudi Luka Dončić. »Vsi so mislili, da bo to lahka tekma, pa ni bila. Belgija je izredno fizična ekipa, ki igra lepo košarko. Mučili smo se, a ko je bilo potrebno, smo prestavili v višjo prestavo.«
Igralec, ki je slovenske reprezentante najbolj navdušil, je Retin Obasohan. Predvsem Gorana Dragića. »Človek lahko premika omare. Po tekmi sem ga vprašal, kaj je, in mi je odvrnil, da nigerijsko hrano. Zagotovo najmočnejši igralec, proti kateremu sem kdajkoli igral. Nemogoče ga je bilo premakniti.« Ko smo besede slovenskega kapetana prenesli Obasohanu, se je le nasmehnil. »Včasih je to prednost, včasih pa tudi slabost, ker sodniki predvidevajo, da lahko zdržim vse udarce. Stvar genetike. Košarka je na koncu igra fines in občutka. Tako sem grajen in poskušam to kar se da najbolje unovčiti.«
Slovensko reprezentanco zdaj čaka nekaj premora, saj bo tekmo četrtfinala igrala šele v sredo. »Počutim se, kot da sem zadel na loteriji,« je ob tem z nasmeškom na obrazu izustil Dončić, ki vsako tekmo prejme ogromno težkih udarcev. »Ni lahko, veliko je bolečih. A je potrebno iti čez to. Pa saj podobno je tudi pri drugih. Zdaj se bomo dobro spočili, nato pa z vso močjo po nove zmage.«
