V »slovenski« skupini B v Kölnu je v vseh šestih reprezentancah kar dvanajst takšnih košarkarjev, ki si kruh služijo v ligi NBA. Edini pri Bosni in Hercegovini, ki bo z izbrano vrsto selektorja Aleksandra Sekulića moči merila v nedeljo ob 17.45, je Jusuf Nurkić. V Tuzli rojeni 28-letni orjak, ki v višino meri kar 218 centimetrov, je v mlajših letih igral za Zlatorog iz Laškega in se v Sloveniji tudi šolal ter dobro naučil jezika. Pot ga je nato preko Cedevite in delno tudi Zadra, kamor ga je takratni zagrebški kolektiv posodil, vodila v ligo NBA, kjer je sprva nosil dres Denverja, resnično pa se med prvokategornike prebil pri Portlandu.
»Itak,« je z nasmeškom na obrazu Jusuf Nurkić izstrelil kot iz topa, ko smo ga vprašali, ali še zna slovensko. Kljub temu, da je zvezdnik lige NBA, se je po enem izmed treningov njegove reprezentance v dvorani Lanxess arena brez težav ustavil in klepetal s predstavniki sedme sile. Začetek njegove košarkarske poti je podoben izseku iz kakšnega filma. Agent Enes Trnovčević, ki je v Slovenijo pripeljal denimo Emirja Preldžića, Mirzo Begića, Hasana Rizvića in Alena Omića, je v časopisu prebral, da je policist Hariz Nurkić v Tuzli sam obvladal 14 vročekrvnih nepridipravov. Ker ga je zanimalo, ali ima sina, ga je poiskal, nato pa odšel do Jusufa, ki je bil pri 14 letih pripravljen stopiti na košarkarsko pot, čeprav se pred tem s športom z oranžno usnjeno žogo ni resno ukvarjal. »To je resnična zgodba. Ljudje si radi izmišljajo marsikaj, a to se je res zgodilo,« je vse skupaj potrdil Jusuf Nurkić.
Pristal je v Laškem, čeprav še sam točno ne ve, zakaj. »Trnovčević je imel poznanstva in veze v Sloveniji in je verjetno ocenil, da je zame pravo okolje v Laškem. Prišel sem na trening, glavni trener je bil takrat Miloš Šporar, nato pa ostal tri leta in pol.« Časa v Sloveniji se spominja z veseljem in pravi, da ima pri nas še vedno ogromno prijateljev. »Tudi med košarkarji. Dobro sem se ujel z Aleksejem Nikolićem in Žigo Dimcem, ki sta igrala z menoj, tam je bil tudi zdajšnji fizioterapevt slovenske reprezentance Anže Maček. V Laškem so bolj verjeli vame kot v rodni državi. Za to jim bom večno hvaležen. Odrasel sem v novi kulturi, se naučil novega jezika. Zame se je spremenil svet in hvaležen sem za vse. Če sem povsem odkrit, sem v določenem trenutku celo pričakoval, da bom zaigral za slovensko reprezentanco. To se mi je zdela logična pot. A življenje piše romane. Na koncu nosim dres rodne države, kar je bila vedno moja želja. V tem izredno uživam.«
Reprezentanca Bosne in Hercegovine je imela sicer pred evropskim prvenstvom obilo težav. Sprva finančnih, saj se do zadnjega ni vedelo, ali bodo lahko potovali v Köln. »Tako je v Bosni in Hercegovini, enostavno zamižiš in greš naprej. Spremeniti kaj veliko ne moreš. Na nas je, da delamo in se pripravimo, kot je treba,« je povedal Nurkić. S soigralci so odigrali le dve pripravljalni tekmi, med pripravami so v hotelski sobi bivali tudi po štirje, v Köln pa so potovali z redno letalsko linijo v ekonomskem razredu, kar je bila velika težava predvsem za Nurkića. Za nameček jih je tik pred začetkom prvenstva doletela še tragedija, saj je preminula mama selektorja Adisa Bećiragića. »Z mislimi smo pri njem in bomo igrali tudi zanj. To nas še dodatno motivira. Imamo realne možnosti, da pridemo iz skupine. Smo mlada ekipa z ogromnim potencialom tako v obrambi kot v napadu. Z zmago v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo proti Franciji smo dobili potrditev, da lahko igramo tudi proti najboljšim reprezentancam. To pa lahko dosežemo le tako, da igramo specifično. Verjamem, da bomo prav vsako tekmo krenili na zmago.« Ga bo dvoboj proti Sloveniji še dodatno motiviral? »Navdušen sem, da bomo igrali proti Sloveniji. Nisem pa zato dodatno motiviran. Prelepe spomine imam na Slovenijo, zato bom užival v tekmi. Tudi z igralci se veliko srečujemo in pogovarjamo, saj smo v istem hotelu. Spominja me na mehurček lige NBA, ko je bilo 22 ekip na kupu in smo se družili med sabo. Lepo je in v vsem skupaj uživam.«
