Njegovi brezvestni in nesposobni vrinjenci na RTV Slovenija vedo, da lahko, tako kot on, počnejo vse, kar se jim zljubi. Zdaj hoče Urbanija nastavljati zveste propagandiste z Janševe televizije, menda tudi v Odmeve. Tanja Starič zaradi koncepta Odmevov dvomi, da se jim bo pridružil Luka Svetina. Sicer »je dobro, če ekipa dobi novega voditelja, ker je na robu zmogljivosti, a za oddajo naj bi delala starejša, bolj izkušena ekipa, ekipa z dolgo kilometrino«. Zakaj se notranjepolitično izkušena novinarka dela naivno – s poudarkom na »se dela« – da bo Urbanija dal prednost strokovnosti, in s tem instituciji, pred Janši zvestimi kadri? Taki odgovori ga po mojem mnenju samo utrjujejo v sedlu.
Pritiski na zaposlene se večajo. Urbanija hoče (s pomočjo Jadranke Rebernik) disciplinirati kritične novinarje (televizije in Mladine), ustrahujejo jih kar iz svojih »lukenj«, ker se osebno z njimi menda ne upajo soočiti. Nazadnje se je podlo spravil na odličnega voditelja Sašo Kranjca in odlično urednico Vesno Pfeiffer, oba z dolgoletnimi izkušnjami, ju žalil in poniževal, ker sta želela svoje delo opravljati profesionalno, po predpisanih protokolih, in od Rebernikove zahteval njuno premestitev. Njima v podporo so se oglasili kolegi: Društvo novinarjev Slovenije, sindikat in aktiv novinarjev RTV, nekdanja varuhinja Ilinka Todorovski, novinarji informativnega programa pa so Kranjcu izrazili podporo kar v studiu na koncu Dnevnika. Generalni direktor RTV se je opravičil, a ne novinarjem zaradi nedopustnih pritiskov, ampak gledalcem, »ker je nekaj zaposlenih samovoljno izrazilo neutemeljene obtožbe zoper vodstvo«.
Vodilni stavkajočih itak ne jemlje resno. Sicer pa, ali so do zdaj sploh stavkali? Kaj naj si državljani mislimo, ko novinarji postavijo različne zahteve, tudi o odstopu generalnega direktorja RTV in Rebernikove, pa se nič ne zgodi; ko čez nekaj časa spet rečejo, da nadaljujejo stavko, javnost jo komaj opazi, pa se spet skoraj nič od zahtev ne uresniči? In na koncu samo zagotovijo, da bodo stavkali naprej. Kdaj že? Ladja pa tone. Upoštevam, da je situacija zapletena, da so novinarji razdeljeni v svojih stališčih, suverenosti, odločnosti, ambicijah, nezadovoljstvu, bojaznih …, da se ozirajo na zakonitost, da ne želijo prikrajšati gledalcev, zgubiti morda del dohodka ali celo službo, se pa vseeno sprašujem, kakšen smisel je stavkati tako, da ne stavkaš. A to kam vodi? Je to res vse, kar lahko v tej situaciji naredijo?
Dogajanje me že spominja na tisto o steklem polžu in o jari kači. Vleklo se bo do končnega razsula RTV. Mnogi, ki si želimo in cenimo kvalitetno javno televizijo in spoštujemo dobre novinarje, stavimo na mrk v programih, na pravo stavko, sicer bo tako ali tako vse kvalitetno mrknilo. V nasprotju z bivšim direktorjem televizije Igorjem Kaduncem menimo, da je treba v takih situacijah postopati bolj radikalno, iti na »vse ali nič«, sicer ostane nič. Dodajam še to: če kaj dolgo traja in ni rezultatov, se veliko podpornikov naveliča. Najprej jih začne jeziti, potem odvračati, počasi pa postajajo indiferentni.
Vedno več nas je razočaranih zaradi te navidezne demokracije na vseh področjih. Nam ostaja še kaj drugega kot upanje, da bo Golobova vlada neznano kdaj – po vseh ovirah, ki jih z zlorabami nastavlja SDS ob pomoči NSi in z glasnim pritrkavanjem Cerkvenih dostojanstvenikov – vsaj delno obnovila ruševine? Tudi za to je Golob dobil naše glasove. Pričakovanja so velika. Še vedno.
Polona Jamnik, Bled
