Alfred je eden najbolj zanimivih in priljubljenih francoskih stripovskih avtorjev. Za svoje delo Come Prima (Tako kot prej, 2013) je prejel nagrado za najboljši strip na festivalu v Angoulêmu, Zakaj sem ubil Pierra (2006) pa velja za enega stotih najboljših francoskih stripov vseh časov. Razen staršev, ki sta igralca, ga nihče ne kliče po njegovem rojstnem imenu. Psevdonim Alfred si je izbral pri šestnajstih letih, da bi si utrl lastno umetniško pot. Za tem privzetim imenom se skriva anekdota iz otroštva, ko se je s prijatelji igral superjunake: medtem, ko so se vsi istovetili z Batmanom, Robinom ali celo Jokerjem, je vloga Batmanovega zvestega služabnika Alfreda vedno pripadla njemu.
Zaradi priljubljenosti njegovih del in pošte, ki kipi od vabil za različna sodelovanja, je lahko izbirčen. Odloča se po občutku in v resnici je vse, kar kot umetnik počne, zelo instinktivno. »Ponujajo mi veliko projektov in pogosto kakšnega zavrnem, ne da bi zares vedel, zakaj. Včasih pa kakšno ponudbo posebnega razloga sprejmem, samo zato, ker začutim, da bi bila lahko pri tem projektu pozitivna energija. Ko mi je Nejc Juren, tekstopisec, ki igra na ribežen in kitaro pri glasbeni zasedbi Počeni škafi, prvič pisal, sem mu takoj odgovoril,« pojasni 46-letnik za mizo ene izmed kavarn, skritih v zelenju ljubljanskega Botaničnega vrta.
Improvizacija trenutka
Risani koncerti so za slovensko občinstvo razmeroma novo doživetje, na francoskih stripovskih festivalih pa so že tradicija, saj so se tam tudi razvili. Gre za dogodke, ki združujejo glasbeni in stripovski izraz – slike nastajajo in se pred očmi gledalcev na zaslonu prelivajo z živo glasbo. Medtem, ko glasbeniki igrajo, striparji rišejo: ena pesem, ena slika. »Že kot otrok sem med predstavami svojih staršev, ki so bile vedno polne glasbe, risal v zakulisju. Bil sem zadržan deček in najraje sem se izražal s slikami, sicer pa sem tudi sam glasbenik. Vedno sem iskal načine, kako biti prisoten v tem razcepu med različnimi umetnostmi; najlepše je, kadar najdem stičišče, ki deluje,« pravi Alfred.
Preden je prišel v Slovenijo, je poslušal nekaj pesmi Počenih škafov, da bi dobil boljšo predstavo o njihovem umetniškem vesolju. Ustvarjanje mladih glasbenikov sta navdihnila neworleanška ulična glasba in francoski šanson, utrdile pa ljubljanske ulice. Alfredova najljubša pesem je tista z naslovom Dunaj. V zvezek si je zapisoval kratke misli, občutenja, a nič dokončnega, saj glavne sestavine risanega koncerta zaživijo šele na odru z ljudmi in ne v ateljeju; kot poudarja, sta to dva različna svetova. Ključna je improvizacija trenutka. »Včasih se zgodijo risani koncerti, ki so res čarobni in popolni, včasih pa kaj ne deluje. In to me lahko spravi tudi v slabo voljo, vseeno pa to sprejmem, saj gre za del nastopa. Takšno je življenje. Ko poslušam glasbo Počenih škafov, imam vedno, četudi ne razumem vseh besedil, polno glavo zamisli, kaj bi lahko narisal. Jezik postane glasba, sam pa se prepustim dogajanju na odru, da me odnese.«
Potovanje kot darilo
Prvič je s Počenimi škafi nastopil v Gali hali na Metelkovi. Pikice na kokoški, kot bi jih zarisal prismuknjeni stripar, so jih zatem vodile na Kamfest v Kamnik, sledil je nastop na festivalu Tminsko poletje v Tolminu, zadnjo zastavico pa so zasadili na Poletni sceni v Novi Gorici. Po risanih koncertih so ljudje pristopali do Alfreda in ga spraševali, kaj bo storil z nastalimi slikami, jih bo prodal? »Zažgal jih bom,« se pošali. »V resnici vse slike obdržim. V zadnjih dvajsetih letih se jih je z vseh koncertov nabralo okoli tisoč. Iz njih bom naredil razstavo.«
Pristavi še, da so bili obiskovalci nad njihovimi nastopi navdušeni. »Zaznal sem veliko radovednosti. Ljudje so želeli še bolje spoznati ozadje našega sodelovanja, saj so doživeli lepo izkušnjo. In to, da lahko hodim risat v tujino, je zame darilo – vsakič, ko se vrnem domov, imam občutek, da je pot moji risbi nekaj dodala. Tukaj sem spoznal nove ljudi, vesel sem, da sem lahko nastopil s Počenimi škafi. Takšne izkušnje so najboljši način potovanja.«