Orgle so očitno postale naslednja ustvarjalna okupacija pianista in skladatelja Roka Zalokarja, ki se sicer giba v poljih jazza in druge kreativne glasbe. Že lani je izdal orgelsko solo ploščo Spaces VIII, ki jo je posnel v cerkvi sv. Marije pri Bistrici ob Sotli na orglah iz 17. stoletja, sinoči je ta program odigral na orglah novomeške cerkve v okviru festivala Jazzinty, jutri pa se ponovno vrača v cerkev na Svetih gorah pri Bistrici ob Sotli, k orglam, kjer je posnel ploščo. Zamislil si je tako imenovani Orgelski rejv, ki bo trajal kar osem ur, prizorišče pa bo tako sama cerkev kakor tudi celoten hrib, na katerem stoji, saj se bo orgelska glasba slišala tudi zunaj kamnitih cerkvenih zidov. Poleg Zalokarja za orglami bosta jutrišnji dogodek soustvarila še Liza Šimenc s performansom in Škrat Žan, ki bo skrbel za osvetlitev, dodana bo še poezija Katje Legin.
Od klavirja do orgel
Svete gore pri Bistrici ob Sotli so romarsko središče vernikov, tamkajšnje orgle pa torej Rok Zalokar že dobro pozna. »Med snemanjem solo plošče sem se kar nekako osebno povezal s tem prostorom in z orglami. So zelo posebne, imajo sicer samo en manual, ampak ogromno možnosti, kako zvok oblikovati z registri. Zvenijo zelo organsko, že skoraj folklorno, morda ravno zato, ker niso povsem uglašene,« pojasnjuje Zalokar.
Igranja orgel se sicer formalno ni učil, a je v mladosti pel na koru v cerkvi, zato mu je ta prostor domač. Toda kot pravi, ga v zadnjem obdobju nazaj ni pritegnil cerkveni orgelski zvok, temveč se je k orglam vrnil prek hammond in drugih orgel, ki se veliko uporabljajo v jazzu: na primer, Alice Coltrane igra posebne wurlitzer orgle. »Vse te možnosti sem skozi leta preizkušal tudi sam, dokler torej nisem pristal na cerkvenih orglah. Orgle najbolje skomunicirajo to, kar hočem trenutno izraziti s svojo glasbo. Orgelska glasba ima nedvomno drugačen pulz, kot se jo lahko ustvari skozi klavir. Na orglah igram počasneje, redke so hitrejše pasaže, kot so sicer prisotne v orgelskih delih, igram ambientalno.«
Od mraka do zore
»Tega dogodka nisem začrtal v smislu, da se mora glasba igrati vseh osem ur, ampak sem ta čas določil za nek okvir. Sam bom ves čas v prostoru, kjer bodo prisotne tudi vizualije, performans in poezija, in bom v bistvu sproti videl, kako se bo vse skupaj odvijalo in kako se bo odzivalo občinstvo. Forma v tem smislu ostaja odprta. Začeli bomo torej, ko sonce zaide, in počakali na prve jutranje žarke.«
Zalokar bo jutri na orgle igral svoje kompozicije. »Ne le tokrat, tudi sicer večinoma delam na manjših idejah, ki si jih zapišem; recimo, zapišem si eno vrstico intervalnih potekov, nato pa jih interpretiram v živo.« Veliko bo tudi improvizacije. Improvizacija se seveda ni začela z jazzom, temveč nekoč prav na orglah: »Tega se prej sploh nisem zavedal, dokler se nisem malce odmaknil od jazz klavirja. Orgle so nedvomno ultimativni inštrument za improvizacijo skozi glasbeno zgodovino in celotno izvajalsko prakso.«
Zvočna masaža telesa
Pravi, da bo njegov tokratni pristop sicer takšen, kot ga uporablja pri elektronski glasbi. »Podobno je, kot bi igral modularne sintetizatorje, uporabljam minimalistične sekvence in potem s potegovanjem registrov oblikujem zvok. Fokusiram se predvsem na pulziranja, imam pa tudi melodično plat kompozicije, iz česar potem iščem zvočne enormnosti tega velikega glasbila.« Idejo za večurni orgelski dogodek je dobil pri plesnih dogodkih, kjer se posluša elektronska glasba, ali po domače – na rejvih. »Tam si ravno tako v nekem prostoru, odmaknjen od realnosti, kjer se tako vzpostavi nekakšen sodobni ritualni prostor. Pravila so jasno začrtana, a ne zapisana, so kot nekakšne kode, ljudsko izročilo,« razmišlja.
Na elektronskih rejvih je v ospredju nedvomno ples. »Meni pa je bolj zanimiv fenomen, ko se obiskovalec za vso noč prepusti temu, da frekvence masirajo njegovo telo. To je neki način poslušanja, ki mi je blizu, in na ta način razumem tudi orgle, saj lahko ustvariš izjemno močna pulziranja, ki ravno tako vplivajo na telo. To bo nekakšen moj eksperiment, v katerem me bo zanimalo, kako se bodo naša telesa odzvala na celonočno zvočno vibrirajočo izkušnjo. Moj namen ni, da bi se plesalo, toda mogoče se bo zgodilo tudi to,« se smeje Zalokar. Dogodek sodi v cikel Sluhovod Zavoda Sploh.