Strankina usoda je odvisna od tega, koliko je sposobna samoanalize. Seveda ima kriza slovenske stranke tako domače kot svetovne korenine.
Evropska socialna demokracija je izgubila svojo identiteto, ko je sledila Tonyju Blairu in se preusmerila na »tretjo pot«. Ne pozabimo, Margaret Thatcher je ta preobrat Tonyja Blaira štela za svoj največji uspeh. A delavci so začeli voliti druge stranke, deloma tiste, ki so prevzele del socialdemokratskih nalog, včasih pa take, ki so nastopale, kot da so protisistemske, denimo v Avstriji Strachejeva FPÖ.
Slovensko socialno demokracijo je na »tretjo pot« popeljal njen tedanji predsednik Borut Pahor. Televizijske kamere so ga posnele, ko je izjavil, da je gospa Thatcher zmagala v boju z britanskimi rudarji, »ker je imela prav«. Kot vemo, sta bila Ronald Reagan in Margaret Thatcher simbolna začetnika »reaganomike« in s tem neoliberalizma.
Če se je gospe Thatcher uklonil Tony Blair, pa se ji ni uklonila – kraljica Elizabeta! Ker je moralno sočustvovala z rudarji, ji je gospa Thatcher grozila z republiko, a odgovor z dvora je bil, da je kraljica tudi poglavarka anglikanske cerkve in da ji govorjenja v tem svojstvu pač ni mogoče prepovedovati. Očitno je imel Borut Pahor manj socialnega čuta kot britanska kraljica. Pa tudi manj od britanskih gejev, ki so podprli rudarje, nato pa so čez nekaj let v boju za svoje pravice dobili podporo britanskih delavcev.
Zaton socialne demokracije dokazuje, da je tretjepotništvo zgodovinska napaka in sramota; socialna demokracija bo spet kaj pomenila, če se bo znala oprati te sramote. V slovenskem primeru, če bo znala s sebe sprati sramotni obrat pod Pahorjevim vodstvom. S svojim programom se bo morala približati programu Levice, ki je nase prevzela tudi del zgodovinskih nalog, katerim se je tretjepotniška socialna demokracija odtujila. Ali je tega samoočiščenja sposobna, se bo najbrž kmalu pokazalo. Kot pravijo Francozi: Qui vivra, verra (Kdor bo živ, bo videl).
Božidar Debenjak, Ljubljana