Čemur seveda lahko takoj oporekamo, saj vemo, da nam služi tudi gozd, na primer, mokrišča so naše zaloge vode, druge površine so dom številnih živih bitij. A vendarle se na njih ne drenjajo ljudje. Tam najdemo mir, tišino, sveži zrak in še kaj. Takih območij je v Indiji precej manj, če odštejemo seveda gorska območja, puščave, skratka vso tisto okolje, ki je za človeka ekstremno za preživetje. Pri nas smo glede tega razmeroma bogati. Imamo pač srečo, da se prebivalci tega dela Evrope niso tako hitro razmnoževali kot Indijci ali Kitajci, pa še kakšen primer bi se našel.
V preteklosti je bila človeška populacija odvisna od sposobnosti pridelave dovolj hrane. V zadnjem stoletju tudi medicine in še česa. Pa vendarle nas je Slovencev ostalo razmeroma malo, tudi sedaj govorimo bolj o populacijskem primanjkljaju kot o povečevanju našega števila. Kulturno se ne razlikujemo kaj dosti od naših bližnjih in manj bližnjih sosedov. Če gledamo s širšega stališča, bi lahko rekli, da se na neki način obnašamo trajnostno. Če bi se naše število hitro povečevalo, bi slej ali prej prišli do enakih težav, kot jih imajo območja, ki so prenaseljena. Izgubili bi svojo lepo naravo, ker bi jo morali enostavno uporabiti za pridelavo hrane, pozidali bi jo, izsekali bi gozdove. In potem Indijci ne bi več hodili k nam na dopust v mirno naravo z veliko biotsko pestrostjo.
Zakaj se ljudje odločamo, da bomo imeli manj ali več otrok? Je to vpliv vere, tradicije, materialnega stanja? Dandanes bi morali po mojem mnenju pri tem misliti tudi na to, kaj to pomeni za naš planet. Mislim na človeštvo kot celoto. A ker človeštvo ni celota, ker se ne znamo dogovoriti niti o tem, kako zmanjšati onesnaževanje ali ogljične izpuste, si ne delam utvar, da bi do tega razmisleka prišlo. Tudi ko se bodo zaradi podnebnih sprememb še zmanjšala območja, primerna za življenje, in bo morje poplavilo obsežne površine.