Skorajda vsem avtomobilom, ki so se tako ali drugače zapisali v zgodovino, da smo jih predstavili v pričujoči rubriki, je med drugim skupno tudi to, da imajo večinoma zelo zanimivo »predzgodbo«. Da so torej iz takšnih ali drugačnih razlogov nase opozorili, večinoma resda samo v krogih znotraj posameznega proizvajalca, še preden so sploh ugledali luč sveta. Je že tako, da se je za malce bolj izstopajoče avtomobile »treba boriti« – v smislu, da morajo oblikovalci in inženirji, tisti, pri katerih se zamisel za tak avto porodi, svoje nadrejene, vodilne v podjetju, prepričati, da se v avto splača vložiti, da bo projekt »držal vodo«.
Če jim to ne uspe, ideje pač utonejo v pozabo ali pa v najboljšem primeru vse skupaj obstane pri konceptni različici, pri enem samem ali kvečjemu nekaj podobnih primerkih. Razen če je idejni oče nekega avtomobila tako vztrajen, tako prepričan v svojo idejo, da zaradi nje pobere šila in kopita, ustanovi svojo znamko avtomobilov in pod njenim imenom začne izdelovati avtomobil, ki ga je pred tem razvil z namenom, da bi ga izdelovala in prodajala druga znamka, ena največjih in najpomembnejših v zgodovini. Da, tudi tak primer poznamo. A pojdimo po vrsti.
Nesojeni naslednik 300SL
Začnimo torej s človekom – Eberhard Schulz je bil nadarjen oblikovalec, ki je z namenom, da bi se zaposlil v enem izmed nemških avtomobilskih podjetij, v svoji garaži leta 1969 izdelal svoj lasten avtomobil, ga poimenoval erator GTE, se z njim zapeljal na sedež Mercedesa in Porscheja ter od slednjega leto kasneje dobil ponudbo za službo v oblikovalskem oddelku. Brez pretirano vidnih dosežkov je leta 1978 podjetje zapustil, se pridružil podjetju b&b, tam pa so, kot omenjeno, pod njegovim vodstvom oblikovali in izdelali konceptni avtomobil, ki so ga poimenovali mercedes-benz CW311 in so si ga, po idealnem scenariju, zamislili kot naslednika legendarnega 300SL. A od tega ni bilo nič. Serijske proizvodnje kot Mercedes avto namreč ni dočakal, je pa Mercedesove standarde zadovoljil do te mere, da so podjetju b&b dali pravice, da je nosil njegovo ime in logotipe.
No, je bil pa zato v svoj izdelek toliko bolj prepričan Eberhard Schulz. Tako zelo, da je, potem ko je kar nekaj časa mercedesa-benza CW311 razkazoval na različnih salonih in se z njim vozil naokoli ter bil ob tem deležen številnih pozitivnih odzivov, ustanovil svojo lastno znamko in jo poimenoval Isdera (krajše za Ingenieurbüro für Styling, Design und Racing ali v prevodu Inženirski urad za stil, dizajn in drikanje). »Dizajn držimo v naši levi roki in inženirstvo v desni, nato pa rešimo težave ne glede na vse prepreke,« je Schulz izjavil takrat, ta rek pa še danes uzremo na spletni strani Isdere, ki vsak avtomobil, če se zanj odločite, izdela ročno, posebej za vas. Kakor koli, Isdera je torej v osnovi nastala zaradi mercedes-benza CW311, njen prvi avto pa je bil dokaj natančna kopija tega prototipa, le da so seveda Mercedesove logotipe odstranili in jih zamenjali za Isderine, ki jih poleg napisa znamke krasi velik orel v fazi leta, tik preden zagrabi svojo žrtev.
»Periskop« namesto ogledal
Če je podjetje Isdera Schulz ustanovil leta 1982, torej pred okroglimi 40 leti, je avtomobil, ki je izšel iz mercedesa, predstavil že dve leti kasneje. Poimenoval ga je isdera imperator 108i, poleg omenjenih logotipov pa je bila v primerjavi s prototipom še največja sprememba ta, da so »potopne« prednje luči (ko so bile v uporabi, so se dvignile, sicer pa so bile zaprte) zamenjale »fiksne«. Prve primerke je poganjal mercedesov 5-litrski osemvaljnik z 220 kilovati (300 konji) moči, ki so avtomobilu zagotovili pospešek do stotice v 5,1 sekunde (za primerjavo: pri ferrariju testarossa, ki je na ceste zapeljal istega leta, je tak pospešek znašal 5,8 sekunde) in najvišjo hitrost 283 kilometrov na uro. V kasnejše pa so vgrajevali tudi precej močnejše mercedesove motorje, tudi 5,6-litrski AMG V8 s 309 kW (420 KM) moči. »Čeprav se je izkazalo, da je imel na stezi med počasnejšimi, so nekatere posamezne meritve pokazale, da je isdera na ravni slovitega lamborghinija countacha QV, kar je velik dosežek za malo znano nemško znamko superšportnih avtomobilov,« so zapisali po testu v reviji Autozine, v kateri so hvalili tudi kakovost in materiale v notranjosti avtomobila, pri čemer dodajmo, da so si več komponent izposodili pri porscheju 928.
Velika posebnost isdere imperator 108i je bila tudi, da ni imela vzvratnih ogledal, temveč namesto tega na strehi nekakšen »periskop«, na bokih pa so kraljevala galebja vrata. Imperatorja so sicer izdelovali med letoma 1984 in 1993, največjo spremembo pa je doživela leta 1991, ko so se vrnile »potopljive« prednje luči. Je pa treba vedeti, da govorimo o zelo majhni seriji, saj so skupno izdelali le 30 primerkov tega avtomobila.