Spomnim se poslovilne večerje celotne skupine – naslednje jutro bi odleteli v Ljubljano – v neki restavraciji, kjer so domačini slavili mladoporočenca in so nas vabili zraven. Nek moški me je celo povabil na ples, kar sem vljudno odklonil. Bilo bi naj v tamkajšnjih uzancah.
Minilo je od takrat 47 let, ZSSR ni več, Kijev je že 31 let prestolnica neodvisne, unitarne Republike Ukrajine, država je že pol leta pod agresijo in delno okupacijo Rusije, vojna, ki je pokončala na tisoče življenj in jih pregnala z domov 10 od 50 milijonov, je razdejala ob četrtini ukrajinskega ozemlja tudi odnose Rusije z Zahodom – ali obratno. Upati je, da ne do nepopravljivosti. O tem, kako je do tega kaosa prišlo, kdo ga je povzročil, kdo je zanj še odgovoren, ali bi se ga dalo preprečiti in predvsem kako se vrniti k normali, so mnenja že v evropski javnosti, kot vemo, deljena. Posvetimo se slednjemu vprašanju – kako se vrniti k normali, oz. popraviti, vsaj toliko, kolikor se še popraviti da.
Oblastniki Nata in EU ter z njimi tudi ukrajinski predsednik Zelenski vztrajajo pri stališču, da Rusiji ne gre odpuščati, ker da je zagrešila neodpustljivo, napadla je neodvisno in suvereno državo, kar je mednarodni zločin – ko jim predočiš enako zločinsko ravnanje ZDA do Iraka 2003, ki so ga celo podpirali in pri njem sodelovali, umolknejo ali odgovorijo, da so tisto bili drugi časi – ter pri prepričanju, da jo je možno poraziti, odgnati s celotnega ozemlja Ukrajine, s Krimom vred. Na nasprotnem mnenjskem bregu v istem prostoru pa vrsta razumnikov in dobrih poznavalcev geopolitike ter večina mirovnikov, ki sicer enako odločno obsojajo Putinovo dejanje, a ne verjamejo, da se da kremeljskega samodržca spraviti nazaj k razumu s sankcijami in orožjem, temveč s pogajanji, in pozivajo, da se ga nagovori z vprašanji, ki jih je naslavljal, preden se je podal na ta krvavi in uničevalni pohod. Pravijo, da bi se morali po pol leta vojne učinki sankciji zoper njegov režim in nenehnega oboroževanja ukrajinskega odpora pokazati, v smislu odvračanja Putina od nadaljevanja agresije. A edino, kar je videti, je gospodarska, energetska, prehrambna kriza na samem Zahodu in v dobrem delu revnega sveta, kot da bi ruski predsednik našel formulo, kako Rusom prihraniti bolj boleče posledice sankciji in jih zvaliti na sprožitelje. Pri tem je najbolj bizarna in po svojem idiotska zgodba z ruskimi energenti. EU naj bi se jim postopoma odpovedala, da ne bi s plačevanjem njihovega nakupa financirala agresije na Ukrajino, ko pa se je Rusija sama odločila zmanjšati in nato zaustaviti tovrstne dobave, jo iz Bruslja obtožujemo, da uporablja energente kot orožje proti nam?!
Toda vrnimo se k pozivom od oblasti drugače mislečih k odločnejši diplomatski ofenzivi na Putina, ki naj čimprej privede do resnih mirovnih pogovorov. Pohvale vreden je trud generalnega sekretarja OZN Guterresa, ki je s pomočjo Turčije vsaj na papirju odblokiral žito v silosih Odese in pomagal v nadaljevanju nahraniti na milijone sestradanih Afričanov. Sam bom pohvalil tudi, kolikor mi to gre težko iz ust, madžarskega premierja Orbana, ki je prvi od evropskih voditeljev, ki je spregovoril o potrebi po »drugačni strategiji« do Kremlja, z mislijo na pogajanjih seveda, in ne glasuje več za dodatne sankcije in dodatno oboroževanje Ukrajincev. Ostali ostajajo neomajni pri svojih stališčih in tu pa tam gredo v Kijev Zelenskega trepljat po rami, mu obljubljat čimprejšnje članstvo v EU ter nove in nove dobave tankov, topov in raket. Dodatno pošiljko, sicer ne orožja, ampak le politične podpore in solidarnosti, je prinesla v Kijev naša zunanja ministrica Fajonova, ki je ukrajinskim oblastem napovedala tudi konkretno pomoč Slovenije, poleg humanitarne še pri razminiranju, povojni obnovi Ukrajine in seveda njenem članstvu v uniji. Hvalevreden obisk, a pogrešam pogum, da bi nadaljevala pot še v Moskvo in slišala kolega Lavrova, kako iz te godlje. Je očitno že pozabila na poziv 18 pomembnih imen slovenske politike, stroke in družbenega življenja, ki smo jo bili le nekaj tednov nazaj nagovorili prav v to smer in nas je bila pohvalila. Domnevam, da je prevagala čredna miselnost. Orbana smo ekskomunicirali, sledimo raje enotnemu »jedru« EU. In se tako brezplodna romanja v Kijev nadaljujejo. Počakati bo treba na novo lekcijo papeža Frančiška, ki bo šel tako k Zelenskemu kot k Putinu.
Aurelio Juri, Koper