A kot je pojasnil Luka Omladič na vzporednem protestnem dogodku pred Cukrarno, nekaj dni za tem pa, zelo nazorno, Peter Pahor v kolumni v Dnevniku, sežigalnica nikakor ne rešuje problema. Kot kažejo statistike držav, kjer imajo delujoč sistem sežigalnic, se tam količina odpadkov ne zmanjšuje, ampak občutno povečuje. Če torej želimo rešiti problem odpadkov, so sežigalnice skrajni ukrep, ki pride na vrsto, če sploh, šele povsem na koncu. Predhodno je treba izvesti vrsto vzporednih ukrepov, nekaterih dolgoročnih in nekaterih, ki imajo lahko takojšen učinek.
Če pogledate odpadke, ki jih dnevno zberete doma, boste ugotovili, da je večina odpadkov embalaža. Začeti je torej treba s spodbujanjem razmisleka o tem, ali resnično potrebujemo vse stvari, ki jih kupujemo. Takoj je treba začeti razmišljati o tem, kako bi bilo mogoče stvari in hrano prodajati tudi brez embalaže. Uvajati je treba povratno embalažo, ki jo je mogoče uporabiti večkrat, in oblikovati embalažo iz materialov, ki se jih da enostavno povsem reciklirati. Nemudoma je treba začeti dosledno ločevati, sortirati in v največji meri reciklirati čim več odpadkov, vse organske odpadke pa kompostirati in vračati v naravo. In šele po vseh teh ukrepih, ki jih bomo vsi razumeli in prevzeli kot naš nujen prispevek k zmanjševanju onesnaženosti sveta, lahko razmišljamo o sežigu preostanka odpadkov. Ker pa bo tega ostanka zelo malo, bo Sloveniji povsem zadoščala le ena sežigalnica, za katero je treba poiskati primerno, okoljsko najmanj škodljivo lokacijo. In center Ljubljane to prav gotovo ni. Kot so namreč opozorili zdravniki, izpusti iz sežigalnic kljub uporabi najboljših tehnologij in filtracij niso povsem neškodljivi, na kar kaže tudi zagotavljanje direktorja Energetike Ljubljana, da bo dimnik sežigalnice dovolj visok, da se izpusti pozimi ne bodo zadrževali v neprevetreni Ljubljanski kotlini. Zanimivo ob tem je, da višina dimnika sedaj, ko po zagotovilih župana za daljinsko ogrevanje uporabljamo mnogo bolj škodljive energente, nekako ni problematična, ne glede na to, da smo po mednarodnih primerjavah med mesti z najbolj onesnaženim zrakom v Evropi.
Ob neuklonljivem vztrajanju mestne uprave, da bo sežigalnico kljub ugovorom strokovne in laične javnosti zgradila, pa je treba predvsem opozoriti na skrajno aroganten način vodenja mesta in odločanja o pomembnih mestnih projektih. Javnost je iz odločanja namreč dosledno izločena, pripombe večinoma zavrnjene, protesti preslišani.
Podobno kot s sežigalnico se namreč dogaja pri ljubljanskem železniškem vozlišču, ki se bo izvedlo brez zahtevanega državnega prostorskega načrta, kjer se veljavni zazidalni načrt nelegalno, programsko in prostorsko radikalno spreminja s parcialnimi lokacijskimi preveritvami, kjer celostne presoje vplivov na okolje, ki jih naročajo investitorji, niti ne omenjajo tisočev novih parkirnih mest v garažah ob Vilharjevi cesti, kjer se širijo nadvozi, ki bodo omogočili dodatne tire za potek tovornega prometa skozi center mesta, in kjer se nova železniška postaja projektira brez javnega arhitekturnega natečaja.
Podobno je bilo s kopališčem Ilirija. Podobno je s Plečnikovim stadionom, kjer so prejšnji petek varnostniki in policija izgnali miroljubne obiskovalce (ki so se tam zbirali ob petkovih popoldnevih vse od 20. maja) ne glede na to, da so jim pojasnili, da je stadion z uradnim odlokom razglašen za spomenik državnega pomena in da je v 57. členu odloka nedvoumno zapisano, da mora lastnik zagotoviti brezpogojno javno dostopnost spomenika.
In podobno se dogaja z oživljanjem skrajno problematičnega projekta garaže pod tržnico.
Mislim, da je skrajni čas, da se takšnemu načinu upravljanja in odločanja v mestu odločno upremo. Bližajo se lokalne volitve, upajmo, da bomo lahko izbirali primerno alternativo.
Zahtevajmo možnost, da o za mesto pomembnih in investicijsko zahtevnih razvojnih projektih, tudi tistih, kjer mesto ne nastopa v vlogi investitorja, ampak le podaja prostorske in programske pogoje, vsako leto soodločamo vsi meščani. Ker živimo v dobi digitalizacije, ko ima že skoraj vsakdo mobilni telefon in velikanske večine ne skrbi anonimnost, to ne bi smel biti zelo zapleten in drag projekt. Ko bodo namreč vsi projekti objektivno predstavljeni, z jasnimi argumenti zagovornikov in nasprotnikov, bomo s skupnim odločanjem lahko preprečili marsikakšno nepotrebno neumnost. Kot je, na primer, tunel med vladno palačo in Cankarjevim domom, ki se ravno začenja graditi.
Arne Vehovar, Ljubljana