Epizode naše brezbrižnosti

Človeštvo se je v zgodovini srečevalo z mnogimi težavami, zato so družbe sprejemale najrazličnejša pravila. Problem je seveda, ko se je treba pravil držati. Vzemimo primer Švice. Tam ima vsak državljan, star od 18 do 65 let, doma kot vojaški rezervist puško in pet nabojev, ki so last države. Tudi v tej alpski državi se seveda zgodi, da kdo koga ustreli, ampak vsaj do izdaje knjige Neoporečna Švica v prejšnjem stoletju niso zaznali, da bi kdo za umor uporabil »državno« puško in »državne« naboje. Če so že koga ustrelili, so kupili svojo puško in svoje naboje. Dobro, Švicarji so pač Švicarji. Držijo se pravil, kar v drugih državah ni prav pogosto. No, vsekakor so težave povsod želeli odpraviti. Predpogoj za to je seveda bil, da so te težave sploh zaznali oziroma sprevideli, da so moteče. Potem so se lotili njihovega odpravljanja. Vzemimo primer pretepanja. Začetek je bil preprost: ko je oseba A pretepla osebo B, so enostavno povračilno pretepli osebo A. Potem so z uvajanjem civilizacijskih norm začeli paziti, da so osebi A najprej dokazali, da je kriva. V prvi fazi je to pomenilo, da so osebo A toliko časa pretepali, da je priznala, da je pretepla osebo B. Na osnovi tega priznanja so osebo A kaznovali tako, da so jo pretepli. Bolj ko se je družba razvijala, bolj zapleteno je postajalo vse skupaj, na eni strani so bili tožilci, na drugi branilci, sodnik pa je razsojal najprej sam, potem s pomočjo porote – če se ni proces preveč zavlekel in zastaral.