»Pred dobrega pol leta je 66 kilogramov lahek in 37,5 stopinje Celzija vroč Marko Brecelj na spletni strani Dodogovor.org poročal, da sem ga seznanil z objavo članka v Nedeljskem dnevniku,« pravi Andraž Gombač, urednik kulture na Primorskih novicah. »Takrat sva se pogovarjala o uspešnici Duša in jaz, uvrščeni na 75. mesto med stotimi slovenskimi popevkami. V neizmerno veselje in zadoščenje mi je, da je Marko že takrat smel izvedeti tudi za višjo uvrstitev pesmi Rastemo. To mu je veliko pomenilo. V poročilu tistega pobožičnega dne je povzel še: 'Andraž je rekel, da sta uvrstitvi mojih pesmi spodbudni oziroma prijetno presenetljivi glede na to, da nisem popevkar.' Res, kantavtor in performer težke kategorije ostaja med nami v klasikah, ki so obenem vrhunske in blagoglasne in duhovite in ganljive in – neulovljive.«
Gombač v dragocenem spominu hrani priložnosti, ko je lahko izbiral, kaj bo Brecelj »zaigralzapel«, bodisi za gručo poslušalcev bodisi za enega samega. »Ko se je oklical za 'pesmomat' na koprskem trgu Brolo, sem izbral njegovo prvo veliko pesem Stonesi spoznajo moje stare starše. Pozneje so sledile Črni Peter, Alojz valček, Ta stol, Radojka … Najpogosteje pa Rastemo. Nazadnje nam jo je zapelzaigral 24. septembra 2020, ko sem jo čisto na koncu izsilil kot njegov gost v nizu Četrti četrtki v Hrpeljah. Minulo nedeljo pa smo praznovali obletnico tiste sobote, ko nam je bil pripravljen postreči s kar 30 pesmimi, nekaterimi dvakrat – tudi Rastemo. Na Majini in moji poroki. Ga pogrešamo, ga! Hja, najbrž tudi tako rastemo.« N