Štanjel je znan po vinu, pršutu in porokah, nekateri ga poznajo tudi po kiparskih oziroma likovnih kolonijah ali občasnih jazz koncertih, zadnja tri leta pa se lahko pohvalijo še z mednarodnim festivalom kamnitih glasbil in drugih čudnih reči Zvok kamna, ki posrečeno izpostavlja avtohtone naravne in kulturne elemente same krajine.
»S tem festivalom želimo promovirati kamen – ne samo kot gradbeni material ali material za kiparstvo, ampak kot material, ki lahko z določenimi sinergijami prinese še nekaj več. Nas kot glasbenike seveda zanima zvok. Menda je to edini tovrstni festival na svetu, ki se ukvarja z zvokom kamna,« pravi akademski glasbenik, tolkalec Franci Krevh, član zasedbe Slovenski tolkalni projekt (SToP), ki ta festival organizira v sodelovanju z Območno razvojno agencijo Krasa in Brkinov.
Prvi in zadnji dan festivala, ki nosi naslov Neslišane zvočne pokrajine, bosta namenjena otrokom in družinam: na programu bo denimo zvočna zgodba za otroke Moč kamna ter koncert zasedbe SToP, med delavnicami omenimo Tolkalni krog za družine. »Sicer pa nagovarjamo turiste in ljudi, ki jih zanima zvok kot energija, ki se kakor koli ukvarjajo s kamnom, z izdelovanjem inštrumentov. V ospredju ne bo torej toliko glasba, temveč sam zvok, ki nas obdaja.«
Iskalci bistva zvoka
V bistvo zvoka, njegove frekvence in vpliv na človeka se bodo pod motom Čutim zvok! za pet dni potopili skupaj z osrednjim gostom festivala, nemškim umetnikom Jochenom Fassbenderjem, ki zvok ustvarja prek lastnih zvočnih objektov in glasbil. Te bodo na ogled tudi na razstavi v Spacalovi galeriji, Kvadratnem stolpu, predprostoru zvočne galerija Kamenica, pa tudi na prostem, v ambientu Štanjela. Pomemben dejavnik festivala bo tudi aktivno poslušanje. Udeleženci Fassbenderjeve delavnice bodo po Štanjelu iskali skrite kotičke, kjer bodo prisluhnili zunanjim zvokom, nato pa jih bodo z inštrumenti dopolnili. »Zame kot glasbenika je to malce mejno področje, ampak ravno to nas zanima. Zraven smo zato tokrat povabili tudi zvočne terapevte, ki se ukvarjajo z gongi in zvočnimi posodami, pustili se bomo presenetiti,« pravi Krevh.
Osrednji sklop festivala tvorijo trije večerni koncerti. Fassbender in člani zasedbe SToP se bodo podali na zvočno popotovanje skozi improvizacijo, na kamne pa bodo med drugim zaigrali tudi skladbo Piano Phase minimalističnega skladatelja Steva Raicha, ki je v originalu napisana za klavir, vendar po mnenju Krevha mnogo bolje zveni ravno na kamnih. »V Cankarjevem domu si eksperimenta, kako nekaj zveni na kamen, seveda ne moremo privoščiti, na takšnem festivalu pa si lahko.«
Člani SToP, ki so tudi nagrajenci Prešernovega sklada, delujejo že prek dvajset let. »Preigrali smo ves klasični repertoar in smo uživali v tem. Ampak na neki točki smo si rekli: to vendar igrajo vsi, ali lahko morda pokažemo še kaj novega in drugačnega? Smo v času, ko je na glasbenih spletnih portalih dejansko dostopno vse, slišiš lahko katerega koli tolkalca na svetu tako rekoč v živo. Tega, kar počnemo zdaj, pa niti ne.«
Konstruktorji kamnitih glasbil
Odkar SToP-ovce posebej zanima kamen, so v sodelovanju z akademsko kiparko Alenko Vidrgar izdelali že dve seriji kamnitih inštrumentov. Ena serija je dobila stalno mesto v Štanjelu, druga, ki je nastala pred pol leta, pa se trenutno nahaja na razstavi v Miljah v Avstriji in bo še krožila naokrog. Lahko bi torej rekli, da so eni strani progresivni, na drugi pa se zavedajo tudi, da odkrivajo »toplo vodo«, če na stvar pogledamo v kontekstu naših prednamcev, ki jim je kamen služil tako za orodje in orožje kot tudi za inštrumente, iz katerih so izvabljali zvoke. Zato bodo eno od prihodnjih izdaj festivala namenili prav tematiki, kaj so z zvokom počeli v pradavnini. Povabiti nameravajo arheomuzikologe iz tujine – in zanimivo, tega profila strokovnjaka pri nas še nimamo.
Izkušnja igranja na kamen jim je nedvomno predrugačila zvočno percepcijo. »Klasični glasbenik zmeraj razmišlja o zvoku skozi meje klasičnega – to pomeni, da odkrivamo bolj barve, kajti zvok določenega inštrumenta že poznamo. V primeru igranja na kamne pa se pojavljajo druge vrste zvokov, ki jih med raziskovanjem lahko tudi predrugačimo, iščemo najbolj optimalne. Kot klasični glasbeniki vendarle iščemo tudi neko perfekcijo, še vedno pa je forma odprta, torej nova tudi za nas.«
Pravi še, da bi zvok kamna najlaže opisal tako, kot da bi združil les in kovino. »Prvi udarec da občutek, kot bi udaril po lesu, zazveni pa potem kot kovina. Zvok kamna ni niti glasen niti tih. Na primer, litofon, izdelan iz kamnitih ploščic, ki je podoben ksilofonu, mu je podoben tudi po glasnosti. Ko pa mu pridružimo še druge kamnite skulpture, zvonove ali tramove, se podoba zvoka predrugači. Vsekakor ne smemo po kamnu udarjati močno – forte, lahko pa z zvokom kamna pridemo do mezzoforte. Kamen sicer deluje trdno, hkrati je pa zelo krhek, če ga udarimo na napačnem mestu. Že nekaj inštrumentov nam je počilo, in sicer v notranji strukturi. Ozvočimo pa se ne, raje iščemo zanimive zvočne akustične prostore.«