Minilo je nekaj časa od tekem s Hrvaško in Švedsko. Kako po prespanih nočeh gledate na vaš povratek v izbrano vrsto?
Bilo je še boljše, kot sem si predstavljal, da bo. Nisem si mislil, da bo prišlo toliko ljudi na tekmo s Hrvaško in da bo tako velika podpora s tribun in javnosti. Fenomenalna zgodba in kar je najbolj pomembno, zmagi proti Hrvaški in Švedski.
Prvič ste na lastni koži občutili specifičnost Fibinega kvalifikacijskega sistema za velika tekmovanja.
Sistem je, kakršen je. Vse ekipe smo na istem, veliko je potovanj, cikli so v različnih terminih. Reprezentance, ki nimajo igralcev v ligi NBA ali evroligi, so v rahli prednosti, saj lahko ves čas trenirajo skupaj, razvijajo kemijo na in ob igrišču ter so ves čas v isti postavi. Tekma s Švedsko je bila za nas težka z različnih vidikov. Potovanje je bilo katastrofalno. Najprej smo morali pristati na Poljskem, kjer so dotočili gorivo, pa nato leteli naprej do Stockholma, kjer je zdaj tak čas, da praktično ni noči. Dvorana je bila polna, že na ogrevanju pa smo videli, kako močno so Švedi motivirani. Mi na drugi strani morda nekoliko manj in posledično smo se mučili.
Ko ste se leta 2017 poslovili od reprezentance, je bil selektor Igor Kokoškov, zdaj ste sodelovali z Aleksandrom Sekulićem. Zamenjalo se je tudi nekaj igralcev, a delovalo je, kot da ne bi bili odsotni pet let?
Kemija znotraj ekipe je ostala enaka. Selektor Sekulić s sodelavci Damjanovićem, Drobnjakom in Valentinčičem opravlja odlično delo. Zgradili so most med njimi in igralci, ki je trden zaradi medsebojnega spoštovanja in zaupanja. Občutki so skoraj identični tistim, ko sem sodeloval s Kokoškovom.
Vas je kakšen od igralcev ob povratku posebej presenetil?
Mike Tobey. Z njim nisem nikoli prej igral. Je igralec, ki postavlja dobre bloke, širi raketo, lahko z njim igraš igro pick and roll... Od tistih, ki so bili zraven že leta 2017, pa me je najbolj presenetil Žiga Dimec. Po tistem, kar sem videl, bi rekel, da je on v tem času najbolj napredoval.
Sekulić ni imel najlažje naloge, saj je moral postaviti sistem ob Luki Dončiću, ki je glavna figura v slovenski igri. Kako ocenjujete njegovo delo?
Odlično je prilagodil igro Dončiću. Našel je sistem, ki mu odgovarja, in dosegel, da odgovarja tudi vsem ostalim. Tukaj so, da sledijo Luki, mu pomagajo, a imajo hkrati prav tako pomembno vlogo. Najtežje je doseči, da so vsi zadovoljni, a njemu je uspelo.
Pet let niste delili slačilnice z Dončićem. Kaj vse se je spremenilo pri njem od leta 2017?
Veliko. Zdaj ima žogo stalno v svojih rokah, v pick and roll igri pa je praktično nezaustavljiv. Je tako dominanten, da ves čas ustvarja višek in je vsem ostalim zaradi tega lažje, ker imamo več prostora. Moram pa priznati, da je bilo meni sprva malo težje, saj nikoli še nisem bil v položaju, ko je bilo tako, a se dobro dopolnjujeva. Ko igrava skupaj, je vedno eden od naju sam, kar smo dobro izkoriščali.
Slovensko športno javnost močno zanima, če ste se že odločili, ali boste zaigrali na evropskem prvenstvu?
Iskreno rečeno, ne vem, kaj bo glede tega. Imam osebne stvari v Miamiju in ne vem, ali mi bodo omogočale, da pomagam. Želja je, da sem zraven tudi na evropskem prvenstvu, ni pa povsem odvisno od mene.
Z vami ali brez vas – kakšne možnosti pripisujete Sloveniji na prihajajočem evropskem prvenstvu, na katerem bodo reprezentance kot vse kaže dobro popolnjene?
Imamo velike možnosti za odličje in to mora biti tudi cilj. O tem bodo seveda odločali številni dejavniki. V prvi vrsti zdravje, da ne bo poškodb. Imamo resnično kakovostno reprezentanco, ki mora ciljati visoko. Da pa bo evropsko prvenstvo kakovostno, mora biti samo dodatna motivacija za dokazovanje.
V ligi NBA ste podpisali za šesti klub v karieri Chicago Bulls. Kako je prišlo do odločitve in kdo je odigral ključno vlogo, da ste se tako odločili?
Chicago se je za mene zanimal že lani. Izredno mi je všeč trener Billy Donovan, ki bo prišel tudi na moj kamp v Laško. Ima izjemne izkušnje in ga vsi zdelo spoštujejo. Potem je v Chicagu tudi Arturas Karnišovas, ki ga poznam še iz časa pri Houstonu. Pa seveda Nikola Vučević, s katerim sva dobra prijatelja. Na splošno ima Chicago zanimivo ekipo. Lani so bili presenečenje sezone, a nato v končnici odigrali slabše, ker so imeli smolo s poškodbami. Na vseh položajih so dobro popolnjeni, prednjačita pa izjemna Zach LaVine in DeMar DeRozan. Moja vloga bo takšna, kot si želim – da v igro prihajam s klopi in igram 20 do 25 minut.
Kdo je bil še v igri za vaš podpis?
Golden State, Milwaukee, Dallas in Brooklyn.
Kako vidite možnosti Chicaga v boju za naslov prvaka v ligi NBA?
Na vzhodu je veliko dobrih ekip. Kot sem rekel, Chicago ima kopico dobrih košarkarjev, zdaj so z mano in Andrejem Drummondom dobili še na širini. Na koncu koncev pa imena sploh niso tako pomembna. Edino, kar šteje, je prava kemija. V lanski sezoni smo imeli pri Brooklynu zvezdniško ekipo, pa nismo naredili nič.
Je kaj poseben občutek, da boste zaigrali v dresu moštva, za katerega je čaral največji košarkar vseh časov Michael Jordan?
Niti ne. Je pa Chicago ekipa, ki ima v ligi NBA bogato zgodovino. Ko sem bil mlajši, sem seveda kot vsi ostali spremljal Jordana, Pippena in Kukoča, ki so dominirali in osvajali naslov za naslovom.
Tekmi s Hrvaško in Švedsko ste prvič po operaciji leta 2019 odigrali brez opornice za koleno.
To je bila tiha želja že nekaj časa. S trenerjem za telesno pripravo Anžetom Mačkom sva nekajkrat že poskusila trenirati brez opornice in ni bilo težav. To mi je dvignilo samozavest in sem dan pred tekmo s Hrvaško poskusil igrati brez opornice. Znova ni bilo težav, zato sem jo pustil v slačilnici tudi za tekmo.
Ste imeli kaj strahu?
Ko igraš, o tem ne razmišljaš. Še posebno, če igraš proti Hrvaški (smeh). Je pa občutek brez opornice precej boljši. Najbolj me je presenetilo to, da sem bil občutno hitrejši. Lažje sem se tudi gibal. Če bo vse v redu, potem bom tudi v prihodnosti igral brez opornice.
