Stari, prastari vic še iz časov hladne vojne, za tokratno rabo aktualiziran, na katerega sem se spomnil, ko sredi ukrajinske krvave drame, ki jo je zakrivila ruska agresija, v Washingtonu in drugje po ZDA množice protestirajo zoper odločitev vrhovnega sodišča, da po vsej zvezni državi odpravi pravico do splava. Dan pred tem je razsodilo tudi, da za nakup in posest orožja Američani ne potrebujejo več ustreznega dovoljenja. »Hud zdrs in korak v mračno preteklost,« je sodbo glede splava pokomentirala naša zunanja ministrica Fajonova. Enako velja, dodajmo, za sodbo o orožju, ki vrača državo v obdobje osvajanja divjega zahoda. Pa še zadnja cvetka teh sodnikov: v bran premogovniškemu lobiju so omejili moč vlade, da zaukaže zmanjšanje toplogrednih izpustov.
In se vprašam, kako to, da je ta ameriška stvarnost postala referenca in zgled za vso zahodno civilizacijo, za našo Evropo, s čim nas je očarala, da nam z lahkoto prenaša, da ne rečem vsiljuje, svoje vzorce razmišljanja in vizije na svet ter preko nas uresničuje svoje tudi geostrateške interese? Okej, priskočili so nam Američani na pomoč, ko je Hitler osvajal celino, a hvaležnost se mora po 77 letih od konca druge svetovne vojne vendarle nehati; a tudi če jo ohranimo, to ne pomeni, da jim moramo slediti pri vsem ali skoraj, kar si zahočejo.
Če bi temu ne bilo tako, če bi bila Evropa bolj suverena, samozavestna in samosvoja, četudi povezana z ZDA v Natu, in sicer če bi se zavedala lastne zgodovine in kulture ter prisegala na lastne vrednote in na lastno znanje, bi se odzvala tako, kot se je ob Putinovem napadu na Ukrajino tudi ob Bushevem na Irak 2003. Res da se ni dogajalo na evropskih tleh, a agresija je agresija, in ko rusko obsojamo – kar je povsem pravilno, da se razumemo – bi enako moralo veljati za Irak. A ne, ono smo odobravali, podpirali in pri njej celo sodelovali, kot pri mnogih drugih tovrstnih avanturah, ki so si jih zamislili Američani, katerih vrhovna sodna oblast danes razveljavlja pomembne civilizacijske dosežke in brani onesnaževalce okolja.
Minule dni je bilo veliko govora in pisanja o dveh pozivih civilne družbe Golobovi vladi, kako naj se vede do ukrajinske vojne. Prvo pismo jo poziva k iskanju, skupaj z evropskimi partnerji, alternativnih, bolj pogajalskih poti za umiritev razmer, potem ko dosedanja politika sankcij, oboroževanja Ukrajincev, izločanja agresorja z mednarodnega prizorišča ni dala, glede na stanje na bojiščih, želenih rezultatov. Drugo pa obratno zagovarja ohranitev enotnosti EU in Nata in še več dobav orožja braniteljem, ker da »samo poražen bo Putin pristal na pogajanja«.
Zunanje ministrstvo je prisluhnilo obema, ju prediskutiralo na svojem strateškem svetu in sporočilo, da se je treba potruditi za končanje vojne čimprej, najraje s pogajanji, da pa Slovenija ostaja na strani Ukrajine z vso možno podporo, ki jo lahko nudi, in da enotnosti zavezništva ob tej krize ne namerava načeti. Slednje stališče, kolikor je razumljivo in pričakovano, pove brez ovinkarjenja, da se je pot »mirovniškega« poziva vladi končala na seji strateškega sveta in pri nekaj prijaznih ocenah ministrice. Oziroma kot bi dejal Slavoj Žižek, da »mirovništvo« ne more biti odgovor na rusko agresijo.
Pri čemer mu pritrjujejo dejanja vrhov tako Evropske unije kot Nata. Pri nobenem pa niti drobca priznanja, da se dosedanja kaznovalna politika do Putina ni obrestovala. Nasprotno, orožje se v Ukrajini kar kopiči, prihaja celo težko, z dolgim dosegom, ruske sile, ki so že zasedle skoraj četrtino ukrajinskega ozemlja, odgovarjajo z vnovičnimi in še bolj krutimi raketiranji Kijeva, vse bolj vre ob litovski blokadi Kaliningrada, ruske enklave na Baltiku, in v Madridu vrh Nata ob razglašanju Rusije, ki jo je imel doslej za strateško partnerko, za največjo grožnjo lastni varnosti oziroma za prvo sovražnico, načrtuje nekajkratno povečanje sil čim bližje njenemu ozemlju. In se ji obenem, s povabilom k včlanitvi še Finske in Švedske, vse bolj bliža in jo obkroža; pri čemer se gre znova vprašati, kdo bolj ogroža koga.
Vsemu naštetemu je naš trio v španski prestolnici (Golob, Fajonova in Šarec) ubogljivo in ponižno rekel 'da'. »Levica se lahko vzdrži,« je dejal naš premier, »a naš pristanek na predlagane sklepe tudi v parlamentu ne bo z ničemer ogrožen«. 124. člen naše ustave pravi, da »pri zagotavljanju varnosti izhaja država predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja.« Kaj je že to?
In pomislim še enkrat, kako so v ujetništvu ZDA in Nata vsi vladajoči isti, katerekoli politične provenience že so. Glavni odločijo, ostali sledijo. Enotnost za vsako ceno. Ker je pač oportuno. Korakanje k pogubi se torej nadaljuje, a pomembno je, da korakamo enotno.
Aurelio Juri, Koper