Povzdigovati glas ob (žal povsod pogostih) kršitvah ustave in zakonov (in ne le povzdigovati glas) je naloga drugih organov, ne predsednika republike. Njegova naloga je (na tem področju) predvsem predlagati na take funkcije ljudi, ki so to sposobni in pripravljeni narediti – sam pa se do kršitev ustave javno opredeljevati le izjemoma, kadar bi le še to morda zmoglo preprečiti ustavno krizo. Tako torej, kot to delajo dobri nosilci te funkcije v Nemčiji, Italiji, Avstriji ali kakšni drugi parlamentarni (ne predsedniški!) republiki. Pretežni del njihove funkcije, ki presega golo ceremonialnost, pa je na področju zunanje in obrambne politike države. V njeni notranji politiki pa postane ta funkcija zelo pomembna, lahko celo odločilna, le izjemoma, kadar pride do ustavne krize, ko nobena od konkurenčnih političnih sil v parlamentu ne more prevladati. Da bi v takih (izjemnih) kritičnih trenutkih on to svojo ustavno vlogo lahko uspešneje odigral, pa se od njega pričakuje kar največja možna politična nepristranskost pri dotedanjem opravljanju te funkcije – tudi če je bil, kot je to v Avstriji in v Sloveniji, izvoljen neposredno od volilcev, ne na podlagi izbire za oba politična pola sprejemljive osebnosti v (razširjenem) parlamentu, kot je to v večini parlamentarnih republik.
V naši pred 30 leti rojeni parlamentarni demokraciji gornji pogled na to res nenavadno funkcijo predsednika republike že od vsega začetka ne v javnem mnenju ne med politiki ni bil sprejet. Nasprotno, javno mnenje in mediji so že na Kučana kot prvega predsednika vršili hud pritisk, naj se sproti opredeljuje do dnevne politike – in ne on ne njegova naslednika se temu niso kaj dosti upirali. Šele Pahor se je v tem pogledu skušal bolj držati sistemsko (ustavno) zapovedane predsednikove politične nevtralnosti, a žal včasih tudi na problematičen, del javnosti odbijajoč način. Tudi zato smo v javnem mnenju glede tega vprašanja še vedno tam kot pred 30 leti: mnenjska večina (nagnjena že ves ta čas precej bolj v levo kot v desno) hoče ne le izvoliti za predsednika »svojega« človeka, ampak hoče takega, ki bo zlasti onim drugim (še posebej, kadar izjemoma oni pridejo na oblast) čimvečkrat odločno povedal, da kršijo človekove pravice, ustavo itd. – čeprav so po ustavi za ugotavljanje, ali se je kaj takega res zgodilo, pristojni čisto drugi organi, nikakor ne on. In tudi ne bi bilo prav, da bi jim on s svojim javnim opredeljevanjem do takih vprašanj nakazoval, kakšna naj bi bila »pravilna« odločitev.
Ne mislim, da Marti Kos, Ljudmili Novak in drugim možnim kandidatom manjka tudi za to funkcijo potrebne borbenosti in odločnosti. Mislim le, da je zelo škoda, če bi bile tovrstne poudarjene kvalitete Nataše Pirc Musar v bistvu izgubljene na funkciji, kjer se še »lajati« ne spodobi, kot bi človek hotel, ugrizniti pa sploh ne moreš. Sam bi to odlično in odločno pravnico najraje videl na mestu prihodnje varuhinje človekovih pravic, tudi dva mandata, če bi le zdržala – tam bi njene kvalitete tej družbi najbolj koristile, pa tudi njej osebno najbrž, kljub izredni zahtevnosti te funkcije, omogočile kar največje osebno zadovoljstvo z opravljenim delom. A tudi drugih zelo pomembnih operativnih funkcij, kjer take ljudi krvavo potrebujemo, ne manjka.
Odločitev je seveda njena. Če bo pri kandidaturi vztrajala, je vsekakor možno, da bo tudi izvoljena. Mojih prej opisanih »čudnih« pogledov na funkcijo predsednika republike namreč ogromna večina ljudi pri nas ne podpira – in tako bodo potem tudi glasovali. Za katere konkretne kandidatke ali kandidate se bodo odločili, bodo pa seveda dokončno pokazale šele volitve.
Matevž Krivic, Spodnje Pirniče