Kritika razstave opusa Ivana Štreklja: Tišina udarcev dleta

»Kdor mimo greš, ne toži, nisem mrtev ...,« je napis na Spomeniku talcem (1952), najbolj zaznanem marmornem kipu Ivana Štreklja. Dopasna figura moškega, ki kljubovalno razpira majico in stiska ustnice ter nastavlja gola prsa strelskemu vodu, nagovori vsakogar, ki se mu približa. Model za kip je bil eden njegovih gluhih prijateljev, ki so ga Ljubljančani poslej pozdravljali z gesto razpiranja majice in pozdravom »živjo, Frenk!«. Presežnost Spomenika talcem v Rožni dolini na robu Tivolija je v združitvi obče vojne tragike z avtobiografskimi potezami, izkušnjo bolečine spričo gluhote v nemem kriku človeka, ki ga okolica ne razume. Ivan Štrekelj (1916–1975) je namreč pri sedmih letih zbolel za meningitisom in oglušel. Gluhota ga je zaznamovala tako osebno kot karierno. Preživljal se je večinoma s portretiranjem gluhih prijateljev, otrok in ostal z redkimi javnimi naročili v večni eksistenčni krizi, ker je bil nekako, v primerjavi s sodobniki kiparji, potisnjen na stran. In ni bil vzrok le v tem, da je ostal zvest realistični stilizirani figuri in ni pričel poudarjati konstruktivnih elementov z »obsekavanjem« kiparskega bloka kakor Karel Putrih. Obstranec tudi ni ostal zato, ker ni obdelal tašistično čutne modulacije in racionalnega kubističnega fasetiranja psihološkega portreta kot Jakob Savinšek ali Drago Tršar. In tudi ne zato, ker sta bila oba njegova profesorja na ljubljanski akademiji Frančišek Smerdu in Zdenko Kalin tako dobra, da ju je bilo težko preseči.