V enem od volilnih okrajev Škofje Loke ga je podprlo 4178 volilk in volilcev, zbral je 34,71 odstotka tam oddanih glasov. Njegovi somišljeniki so v Deželi skupaj zbrali 279.897 oziroma 23,46 odstotka od vseh oddanih glasov. To pa ni zanemarljiva podpora. Visoka volilna udeležba je na srečo preprečila, da bi nam, za nekaj časa vsaj, tovrstna politična usmeritev še krojila življenje, nam grozila, nas strašila, si prilaščala javne medije, se z vodnimi topovi in solzivcem izživljala nad miroljubnimi protestniki, delovala po neustavnih odlokih, vsevprek kadrovala svoje ljudi, usmerjala zajetnejše kose državne pogače k svojim častilcem, nam nameščala grahe, rebernikove, gregorčiče, rončeviče, ščuvala ruralna okolja proti urbanim ter nas občasno sramotila v tujini. Toda miselnim vzorcem, ki so nam dve leti usmerjali in usmrajali družbeni vsakdan, nismo ušli, ti so še vedno tu, le potisnjeni so v položaj, ko se bodo lahko izživljali le s proceduralnimi spletkami in tako naslavljali svoje zveste sledilce. Verjetno teh nikoli ne bo pomembno več od petine volilnega telesa, bo pa nenehno pretila nevarnost, da jim bodo, zaradi lastnih koristi (recimo legalizacije črne gradnje), večino znova prisleparili sprenevedavi simonoviči, kot se je to zgodilo pred dvema letoma. Tudi za ceno uničenja lastnih strank, ki so jih naplavile.
Je pa to, da skoraj petina naših državljank in državljanov še vedno prisega na to, kar smo doživljali pretekli dve leti, zagotovo fenomen, ki si zasluži skrbno presojo. Kaj te ljudi tako čustveno povezuje, kaj jih moti, česa se bojijo, zakaj se, čeprav pogosto izgubljajo, skorajda mazohistično oklepajo svojih prepričanj? Katere dogme, katere frustracije in krivice jih obvladujejo? Tudi meni so v življenju nekajkrat dobronamerno svetovali, da mi vsega le ni treba razumeti, da moram v kaj preprosto verjeti, recimo v brezmadežno spočetje. A sem hodil v šole, kjer so se trudili, da bi kaj dojel, kar je seveda naporneje kot prevaliti odgovornost na takšno ali drugačno dogmo. Je morda pot za preseganje teh delitev tudi v dviganju izobrazbene ravni državljank in državljanov? Ne naslajam se nad tokratno zmago leve sredine, nisem ji nekritično predan, želim pa si, da se ljudje le ne bi tako neusmiljeno razdvajali, da bi se strpneje pogovarjali in dogovarjali, se medsebojno spoštovali, dopuščali vsakršno drugačnost, da si ne bi dovolili, da nas zavajajo z ideološkimi obračunavanji, ki le redkim koristijo. Da bi bolj prisluhnili argumentom in se ne predajali slepim strastem. Spregledati bi morali, da politični razred iz te naše razdeljenosti ustvarja svojo tržno nišo, v kateri strankokracije zagotovo udobneje živijo kot mnogo revežev, ki jim s tako strastno privrženostjo sledijo. Da bi si enkrat za vselej ozavestili, da zmore biti politika tudi moralna, da država ni samopostrežna trgovina, enkrat za naše, drugič za vaše.
Upam, da se »hojsovina« in mračnjaštvo pribočnika iz uvoda tega pisanja nikoli več ne bosta znašala nad nami.
Josip Meden, Ljubljana