Biti uspešen, slaven in bogat so sanje vsakega nogometaša. Tako kot na vseh področjih življenja in v vsakem športu pa tudi v nogometu pot do cilja včasih zasenčijo nezdrave ambicije. Pogosto so zanje krivi starši, ki v želji po uspehu otroka njegovo otroštvo ali mladost postavijo na kocko. Njegov vsakdan podredijo garaškim treningom, ga silijo k perfekcionizmu in budno spremljajo vsak njegov korak na zelenicah. Ker ne znajo brzdati svojih čustev, je tam vzdušje namesto z igro in veseljem nemalokrat prežeto s stresom in agresijo.

Za varno, sproščeno in pozitivno okolje igralcev, ki šele razvijajo svojo osebnost, na Nogometni zvezi Slovenije (NZS) med drugim skrbijo tako, da pri otrocih do 11. leta starosti ne beležijo rezultatov. »Zaradi pritiskov odraslih otroke na tak način močno razbremenimo. Ko namreč odrasli otroke spremljajo pri igri, so normalni, če gre za tekmovanje, pa se nekaterim odraslim tudi zmeša. Poraz lahko nekateri starši sprejmejo le, če gre za igranje. Prav tako je pomembno, da si otrok pri igri upa poskusiti in pri tem dela tudi napake, če je v igri rezultat, pa napaka ni dovoljena,« razloži nekdanji nogometni trener in vodja programa Nogomet za vse Rajko Korent.

Po njegovih besedah se izgredi staršev na treningih in tekmah dogajajo povsod, ne le v Sloveniji, naloga NZS pa je, da to prepreči. »Starši so zelo pomemben del nogometa in pogosto niso nič krivi, saj nimajo informacij. Velikokrat klubi naredijo premalo pri ozaveščanju staršev. Tem je namreč treba pojasniti njihovo vlogo in morebiten negativen vpliv, če se preveč vmešavajo v športne vsebine otrok. Starši, ki dobijo več informacij, se v večini primerov bolj uspešno vključujejo v šport otrok in pomagajo pri zorenju nogometaša kot športnika in človeka. Gre torej za odgovornost klubov, trenerjev in NZS kot krovne organizacije,« je jasen Korent.

Šola in trening z roko v roki

Rdeča nit otroških tekem morajo biti igra, sproščenost in veselje. Otrok, ki deluje na igrišču pod stresom zaradi kvarnega vpliva staršev, je nesproščen, njegova motorika se močno poslabša, talent in motorične sposobnosti pa zaradi tega, ker se mora ubadati z okolico, upadajo. Da bi se starši bolje zavedali tega problema, so na NZS v pomoč klubom izdelali posebne kartončke, katerih namen je informirati starše na navijaških tribunah ter jih ozavestiti o pomenu poštene igre in pozitivne spodbude v nogometu. S tem pomagajo staršem, da sami prepoznajo posameznike z neprimernim obnašanjem in jih opozorijo na napačen pristop ali pa se prepoznajo v navodilih kot posamezniki, ki so del problema.

»Starše, ki so prva avtoriteta otrokove vzgoje, želimo kakovostno vplesti v trenažni proces otroka. Njihov vpliv na otroke je velik in mora iti z roko v roki s strokovnim delom v klubu. S starši se je treba ukvarjati in jim pojasniti, da šport včasih še bolj vpliva na razvoj otroka kot šola. Toda osnovni plan v življenju vsakega mladega športnika mora biti izobrazba. Le ta namreč zagotavlja prihodnost. Tudi če si še tako uspešen v športu, ti bo izobrazba po koncu kariere prinesla poklic in omogočila, da kot vrhunski igralec ne boš padel z družbenega vrha na dno. Treba se je zavedati, da igra profesionalni nogomet manj kot odstotek tistih, ki pričnejo trenirati, in če igralec vse stavi samo na šport, ga čaka težka poklicna prihodnost. Šola in trening morata potekati vzporedno, ogromno je namreč dejavnikov, ki te lahko negativno presenetijo na športni poti. Lahko pridejo poškodbe in druge nepredvidljive življenjske situacije ali pa enostavno nimaš sreče, da te vplivni nogometni delavci opazijo in ti omogočijo priložnost na višji ravni profesionalizma,« poudari Korent in doda, da pomeni šport pri otrocih pot v življenje, saj gre pri njem za pridobivanje tako športnih kot življenjskih spretnosti: samopodobe, delovnih navad, vztrajnosti, prijateljstev ...

Pa vendar vsi športa ne razumejo na pravi način. Tudi Saša Kostić, osebni nogometni trener, ki se ukvarja z učenjem tehničnih in taktičnih elementov v nogometu pri otrocih, soglaša, da so starši najpogosteje največji krivec za neuspehe svojih otrok. »Prepričani so, da bo postal njihov otrok že po mesecu ali dveh individualnega treninga Ronaldo ali Messi. V svojih očeh ga vidijo igrati v Realu Madrid ali katerem drugem elitnem klubu, kar pa seveda ni mogoče, saj gre za proces. Če so starši realni, potem lahko realno napredujejo tudi otroci.«

Kostić opaža, da se starši iz leta v leto bolj vpletajo v delo trenerjev in se jezijo, zakaj njihov otrok ne igra v prvi ekipi kluba. Najhuje se mu zdi, da se številni starši sploh ne spoznajo na nogomet, a vseeno pritiskajo na otroke. »To je žalostno. Starši, ki želijo svojemu otroku dobro, se morajo odmakniti od njegovega treninga in ga ne smejo komentirati.«

Ko glava ni prava

Število osebnih nogometnih trenerjev je zadnja leta tudi pri nas precej naraslo, Kostić pa vseeno priznava, da starše, ki jih v prvi vrsti zanima zgolj to, koliko treningov potrebuje njihov otrok, da bo napredoval v ekipo katerega od uglednih klubov, tudi zavrne. Otroci mu pogosto potarnajo, da jih nogomet v resnici ne veseli, sprašujejo ga, koliko je ura in kdaj bo konec treninga. »Z otrokom moraš biti v prvi vrsti prijatelj. Z njim se moraš pogovarjati in mu zaupati, prav tako mora on zaupati tebi. Vsakomur razložim, da če ni šole, tudi treningov ni. Šola mora biti vselej na prvem mestu,« poudarja sogovornik.

Kot enega največjih nogometnih talentov v naši državi ga je, ko je imel komaj 15 let in pol, kupil belgijski profesionalni klub Standard liege, Kostić pa po štirih letih kariere na tujem nikoli ni skrival, da je bila izkušnja zanj prevelika in boleča.

»Bil sem premlad in nezrel. Imel sem neizmeren talent, a moja glava ni bila prava. Tujina se mi je zgodila prehitro. V Belgiji sem se moral znajti brez staršev. V veliki hiši sem sprva živel skupaj z menedžerjem, nato z dvema brazilskima igralcema. Trdo smo trenirali, v šolo nam ni bilo treba hoditi. Jedli smo v restavraciji in bili po treningih prepuščeni sami sebi. Radi smo delali lumparije, nogomet kmalu ni bil več na prvem mestu. Vznemirjali so nas nočno življenje, zabave, dekleta, alkohol …« se spominja sogovornik. Domov k staršem, ki so zaradi sinove mladoletnosti sprva bdeli nad njegovim zaslužkom, se je zaradi pomanjkanja prostega časa vračal poredko in ker je imel hudo domotožje, se je nekega dne dokončno čustveno zlomil in se odločil kupiti enosmerno letalsko vozovnico do domovine.

»Nisem več zmogel. Domov sem se vrnil tudi zaradi ljubezni, ki me je čakala. Takrat so me številni obsojali, da sem zapravil svoj talent, a nisem sam nikoli obžaloval svoje odločitve. Preprosto nisem več zdržal v Belgiji,« je iskren Kostić. Starši so bili ob sinovi vrnitvi domov razočarani, skrbelo jih je glede njegove prihodnosti, saj ni dokončal šole. A se je znašel. Nekaj let je igral v domačih klubih in Avstriji ter se nato upokojil kot aktivni igralec in se posvetil individualnim treningom otrok.

Ko so na delu skavti in menedžerji

»Kdor je priden, zagnan in vsaj malo talentiran, bo zagotovo našel svoj prostor pod soncem. Kako, na kakšni ravni in za koliko denarja, pa je že druga stvar. Seveda so pomembne tudi telesne danosti, saj je nogomet danes čista atletika. Če imaš še kakšno individualno kakovost več, na primer dober pregled nad igro, udarec, predložek ali vidiš več kot drugi, potem odskočiš,« pot do uspeha na zelenicah opiše nekdanji uspešni nogometaš in oče trenutno enega najboljših slovenskih nogometašev Andraža Šporarja Miha Šporar.

Sam je začel trenirati precej pozno – okoli desetega leta starosti. Na prvi trening ga je pripeljal oče, ki si je rad ogledal tekme, na katerih je igral sin, a ni bilo z njegove strani nikoli čutiti nobenih pritiskov. »Zaradi šolanja na policijski akademiji v Tacnu sem na kakšnem treningu tudi manjkal, kar se mi je pri igri nedvomno poznalo, a sem ta manko v določeni meri kompenziral s svojo telesno višino, fizično močjo in hitrostjo. Danes to ne bi bilo več mogoče – za uspeh na članski ravni je treba biti od malih nog vključen v resen trenažni proces,« meni Miha Šporar.

Njegov sin Andraž se je v trening nogometa vključil v prvem razredu osnovne šole v okviru programa Rad igram nogomet. »Vse je bilo organizirano na precej višji ravni kot v času moje kariere. Andražev prvi trener Miloš Kostić mi je že kmalu namignil, naj sina čim prej vpišem v nogometni klub. Peljal sem ga v Olimpijo, trenerja vprašal, ali se jim lahko pridruži, in je privolil. Od takrat se Andraž v celoti posveča nogometu,« pove sogovornik.

Prvo pogodbo je njegov sin pri 16 letih podpisal z Interblockom. Čeprav mu je klub ponudil precej velik denar, ni to pri njem ničesar spremenilo. »Andraževa vzgoja je še naprej potekala normalno, redno je obiskoval šolo in jo dokončal. Resda si je lahko privoščil malce več, tudi mami in bratu je omogočil lepo življenje, nikoli pa ni brezglavo trošil denarja,« pravi zvezdnikov oče. Sam se ni nikoli vmešaval v sinov trening, prav tako ne v delo menedžerjev, ki preko skavtov iščejo mlade obetavne igralce »z nastavki« za uspeh na mednarodni ravni in so v naši državi pogosto predstavljeni v slabi luči.

»To, da so vsi menedžerji lopovi, ki bodo tako ali drugače uničili otroka, so zmotne predstave javnosti. Andraž ima svojega zastopnika od malih nog – to je moj prijatelj Amir Ružnić. Sam namreč določenih stvari v nogometu kljub svoji poklicni nogometni karieri ne poznam dovolj dobro, jih pa pozna Amir. On je Andraža usmerjal, ko je to potreboval, mu pomagal, poskrbel za njegovo športno opremo in uredil ogromno drugih pomembnih stvari. Če pride do poškodbe, je menedžer tisti, ki uredi rehabilitacijo igralca in plača fizioterapijo,« razloži Šporar in poudari, da gre za posel. »Menedžer vzame otroka pod svoje okrilje, ker v njem vidi nekaj več in meni, da bo z njegovim uspehom zaslužil tudi sam. Da je njihov otrok zanimiv, mora biti za starše pozitiven signal. Če je otrok povprečen, menedžer ne bo prišel zraven. To, da se menedžerje ali trenerje podkupuje, pa so nebuloze, ki jih poslušam že celo življenje. Trener ima sam sebe najrajši in pod njegovo taktirko igra ekipa enajstih igralcev, za katere sam misli, da so najboljši.«

Preden je Andraž podpisal pogodbo za Basel, so si prišli skavti njegovo igro ogledat vsaj štiridesetkrat, zaupa njegov oče. »Opazovali so ga zunaj ograje igrišča, a tega sama največkrat sploh nisva vedela. Pomembno je namreč tudi, kako se igralec obnaša na treningu, kakšen odnos ima do soigralcev, trenerjev in treningov nasploh. Še zdaleč ne štejejo le tekme – te potekajo v soboto ali nedeljo, vmes pa je še šest, sedem treningov. Danes nihče ne da več denarja kar tako, klubi so pri nakupih igralcev, v katerih vidijo potencial, da se bo razvil v vrhunskega igralca in bodo z njim kasneje tudi zaslužili, zelo previdni.«

V manjših klubih osip igralcev

Ko beseda nanese na preveč ambiciozne starše mladih nogometašev, je Mihov nasvet brezkompromisen: »Naloga staršev je, da je njihov otrok čist, opran, lepo vzgojen, ima ustrezno športno opremo, je priden v šoli in redno obiskuje treninge. To, da starši gledajo in komentirajo vsak sinov trening, je nesmisel, še bolj pa to, da na tribunah med tekmo kričijo in se pretepajo s starši nasprotne ekipe. Tega nisem sam nikoli počel. To je katastrofa, zato menim, da je za starše, ki ne zmorejo kulturno in dostojanstveno spremljati igre svojega otroka, bolje, da so doma.«

Nekdanji nogometaš Miroslav Pepić je dvaindvajset let zastopal barve medvoškega in komendskega kluba, po njegovih stopinjah pa zdaj stopa njegov sin Aleksandar, ki bo oktobra dopolnil 7 let. »Z nogometom je začel pri petih letih starosti, treningi na zelenici pa so se mi zdeli prava izbira zanj tudi zato, ker sem želel svojega sina, ki ima močan značaj, vključiti v skupinski šport, v katerem bi se naučil sodelovanja z drugimi, poslušnosti do trenerja in reda nasploh. Tudi meni je namreč nogomet dal veliko popotnico za življenje – z njegovo pomočjo danes v službi nimam težav s hierarhijo in sem vztrajen. Bolj kot uspeh se mi zdi pomembno, da sin pridobi delovne navade, nove prijatelje in izkušnje,« pove Miroslav Pepić.

Namesto v bližnji medvoški klub sina dvakrat na teden raje pospremi v Ljubljano, kjer potekajo treningi pod okriljem uglednejšega kluba Bravo. »Želel sem, da sin takoj začuti pripadnost ekipi, tudi s tem, da imajo tam otroci za razliko od medvoškega kluba enotne drese. To sem namreč sam v svojem otroštvu pogrešal – fantje iz večinoma revnejših družin smo pridno trenirali vsak v svojih hlačah in majici, v pogosto v rabljenih kopačkah, a vseeno polni upanja, da nam nekoč uspe,« oče pojasni svojo odločitev.

V sinov trening se ne vpleta in mu nikoli ne daje napotkov, saj pravi, da je to delo trenerja, včasih pa sina vseeno opozori, ko se mu zdi, da ni dovolj osredotočen na igro ali da njegovo obnašanje na igrišču zaškripa. »Kmalu sem spoznal, da prevelika zagretost staršev ni zdrava. Grozno se mi zdi, ko vidim, da je otrok na igrišču zmeden, ker ne ve, ali bi prisluhnil staršu ali trenerju, ki se nanj dereta s tribune,« nam zaupa Miroslav Pepić.

Podobno razmišlja Rok Švajger, trener selekcije do 14 let v mladinski šoli NK Domžale. Omenjeni klub velja zadnja leta za enega najtrofejnejših v državi. Velike uspehe žanje v mladinskem pokalu, v tujini pa je za profesionalna evropska moštva igralo že lepo število njegovih igralcev. A trener s petnajstletnim stažem vseeno ostaja z nogami trdno na tleh. Pravi, da imajo glede uspeha vsake oči svojega malarja in da nogomet ni atletika, kjer se da vse izmeriti.

Švajger pove, da je v minulih dvajsetih letih na profesionalni ravni v tujini uspelo zaigrati okoli tridesetim slovenskim igralcem, kar je za nekoga malo, za drugega pa veliko. Za nekatere je uspeh že uvrstitev v 1. slovensko ligo, drugi lovorike enačijo z višino zaslužka. V Domžalah na prvem mestu stavijo na kakovost in zaradi sistematičnega dela osipa igralcev po koronskih omejitvah in prepovedih treningov niso zaznali, so se pa po besedah Švajgerja s tem soočali v manjših klubih po Sloveniji, kjer ponekod še vedno nimajo zadosti igralcev. Številni vadeči, ki še niso bili popolnoma prepričani, ali bi se resneje posvetili nogometu, so med epidemijo pozabili na veselje, ki jim ga prinaša brcanje žoge.

»Danes so otroci manj aktivni kot pred leti, tisti, ki nimajo dosti ambicij, pa se hitreje preusmerijo v druge športe, obupajo ali se posvetijo drugim stvarem v življenju,« razmišlja trener. Nekateri njegovi uspešnejši varovanci, ki se na treninge vozijo iz oddaljenih krajev, nekje pri 14 letih starosti že dobijo delno povrnjene stroške, medtem ko lahko pri petnajstletnikih že pride do finančne kompenzacije za pokritje bencina, kopačk in dresa.

»V mladinskih selekcijah nikakor ne gre za astronomske zneske, o katerih radi razglabljajo v določenih medijih ali se o njih glas širi na nogometnih tribunah. Svojo prvo pogodbo, ki jo regulira NZS in znaša največ toliko kot povprečni mesečni dohodek v državi, lahko igralec podpiše pri 16 letih,« pojasni Švajger in doda, da gre za poslovni model, ki se ga poslužujejo vsi slovenski klubi, saj nimajo denarja za drugačen način delovanja. NK Domžale podpiše pogodbo s tistim igralcem, za katerega verjame, da bo lahko šel igrat v tujino in bo zanj dobil finančno kompenzacijo.

»Če igralec nima pogodbe, potem klub vanje samo vlaga, on pa gre lahko vseeno v tujino igrat brez odškodnine. Za fante, stare 14 let, je danes precej več zanimanja skavtov kot pred leti, ko so ti večinoma spremljali igro šestnajstletnikov ali starejših. To je za mlade igralce, ki so pravzaprav še otroci, zelo hud stres. Nekateri med njimi se zavedajo, da so opazovani, pogosto pa se dogaja tudi, da jih na turnirjih nihče ne spremlja, čeprav imajo oni informacije, da jih. In to nanje vpliva vse prej kot pozitivno,« meni trener.

Bolj kot goli so pomembni nasmehi

Na veliko odgovornost trenerjev opozarja tudi Rajko Korent. »Trener ima ključno vlogo, on je otrokov uresničitelj sanj. Biti nogometaš je nekaj lepega in otroci sanjajo, da bodo nekoč to postali. Trener je prva oseba v njihovih očeh, četudi gre za majhen klub. On ima velik vpliv tako na otrokovo motivacijo pri treningu kot na denimo popravljanje šolskih ocen in druge stvari v življenju. Klubi se morajo tega zavedati in se s tem ukvarjati.«

Na vprašanje, ali so v prvo ekipo kluba na tekmovanjih res vselej povabljeni najboljši igralci, strokovnjak odgovori, da zaupa v slovenske trenerje, čeprav ne zanika, da se znajo, če je otrok za starše projekt, dogajati čudne stvari. »Prepričan sem, da trenerji nepoštene poskuse staršev s podkupovanjem zavrnejo, čeprav je od staršev slišati tudi, da se ponekod dogaja kuhinja. Upam, da se ne oziroma da je tega čim manj. To je slabo za šport, saj se s tem kvari njegova vsebina. S pomočjo nogometa smo namreč tudi družbeno koristni – ko vzgajamo, namreč tudi izboljšujemo družbo. Gibanje prinaša boljše rezultate v šoli ter bolj ustvarjalne in zdrave državljane, ki živijo boljše in srečnejše življenje ter se lažje soočajo z izzivi, ki jih prinaša vsakdan.«

Po besedah Korenta imajo klubi, ki delajo sistematično, v svojem mladinskem programu organiziran tudi program dela v osnovnih šolah. »Gre za neke vrste animacijo, s katero otroke seznanijo s prvinami nogometa in tiste, ki jih ta šport zanima, počasi pripeljejo v klubsko treniranje.«

Sogovornik poudarja, da nogomet množice po svetu privlači, ker je dinamičen, igriv in gibljiv ter razvija celo telo. Veseli ga, da se lahko v Sloveniji zaradi ustrezne zakonodaje z najmlajšimi ukvarjajo le trenerji z ustrezno izobrazbo, kljub temu pa je v vodstvih nekaterih klubov in pri starših še ogromno rezerv. »V Sloveniji imamo klube, ki bolje ali slabše razumejo svoje poslanstvo. Tekmovalnost je marsikje prezgodaj pretirano izpostavljena in lahko negativno vpliva na razvoj posameznikove samozavesti. Biti v vrhu tekmovanj še ne pomeni, da klubi delajo dobro z mladimi. Treba je pogledati v vsebino, ne le v rezultat. Najdemo namreč tudi klube iz manjših okolij s slabšimi rezultati, ki zaradi svoje majhnosti nimajo prisotnega toliko talenta v klubu, saj nimajo dovolj otrok, a vseeno zelo dobro delajo z mladimi. Če želite vedeti, ali klub dobro razume svoje poslanstvo, potem bodite pozorni na nasmeh otrok. Pojdite jih opazovat v času tekme.«

Korent meni, da v svetovnem merilu najpogosteje uspe nogometašem, ki pogodbo podpišejo šele v članski selekciji in ne prej. »V nasprotnem primeru se namreč pogosto zgodi, da pride igralec pod nekak patronat ljudi, ki se ukvarjajo z nogometno trgovino. Velika večina jih na koncu niti ne uspe priti v velike klube in če prezgodaj postavijo svojo kariero na kocko, so v primanjkljaju glede drugih pomembnih stvari v življenju – šole, druženja z vrstniki, prostega časa … Prav tako podpis pogodbe z uglednim moštvom še ne pomeni zagotovila za uspeh. Treba se je zavedati, da na svetovno profesionalno raven v nogometu seže manj kot 5 odstotkov vseh nogometašev – vključno s tistimi, ki dobijo priložnost kaliti se v uglednih akademijah in šolah.«

Vodja programa Nogomet za vse pri NZS opomni, da denar pogosto pokvari nogometno okolje in njegove vrednote. »Najhuje je, ko razni majhni nogometni posredniki s skritimi ambicijami, velikimi besedami in imeni znanih klubov v ozadju neizkušenim igralcem obljubljajo velika denarna sredstva in z njimi zameglijo osnovno poslanstvo nogometa. Pravi zastopnik mladim ne bo nikoli obljubljal uspeha, ampak priložnost za dokazovanje ter bo vedno prisluhnil skrbi staršev glede učenja tujega jezika, šolanja in pomoči pri organiziranju prostega časa. Nevarno je, ko mlade igralce v tujino zvabijo tujci z lepimi besedami brez zagotovil. Zaradi bližine meje je predvsem Italija tista država, ki odpelje največ mladostnikov v njihove mladinske šole. Kar nekaj slovenskih igralcev se je že spustilo v tveganje na takšen način. Izplen tistih, ki so kasneje res zaigrali na vrhunski ravni, je bil zelo majhen, razočaranje ob spoznanju napačne odločitve in vrnitvi domov pa je bilo zelo veliko,« opozarja Rajko Korent in za piko na i strne najpomembnejše bistvo ukvarjanja otrok in mladine z nogometom: igra, veselje, razvoj in vzgoja, krepitev telesa in duha ter preprečevanje negativnih pojavov, ki jih lahko prinese odraščajoče življenjsko obdobje.

Fenomen nogometa Otroci in mladina nogomet Nogometna zveza Slovenije Miha Šporar trening vzgoja Rajko Korent