Finale se ne igra, finale se zmaguje. Da stari športni rek bolj kot za katero koli drugo moštvo velja za nogometaše Reala Madrid, smo potrditev znova dobili v soboto zvečer. Kraljevi klub je namreč takrat na stadionu Stade de France v Parizu slavil zmago že v svojem osmem zaporednem finalu najelitnejšega evropskega klubskega tekmovanja, v katerem je nastopil. Z zmago proti Liverpoolu z 1:0 (0:0) so v vitrino pospravili skupno že 14. lovoriko za najboljši klub na stari celini in se tako še odlepili od zasledovalcev – Milan jih ima na drugem mestu sedem, Liverpool pa si še naprej deli tretje mesto z Bayernom, oba imata po šest naslovov.
Še dodatno je zapisani rek tokrat veljal tudi za dogajanje na igrišču. Če malce poenostavimo, je namreč Liverpool igral, Real Madrid pa je zmagal. Kar je po tekmi brez težav priznal tudi trener Madridčanov Carlo Ancelotti, ki je s štirimi trenerskimi lovorikami iz lige prvakov (dve ima z Realom, dve pa z Milanom) zdaj sam na vrhu kot najuspešnejši v zgodovini tekmovanja. »Res je, da naš nogomet v finalu, če ga ocenjujemo z estetskega vidika, ni bil ekstremno privlačen. Večkrat smo morali igrati z dolgimi žogami, ko pa je bil nasprotnikov pritisk manj intenziven, smo tudi sami odigrali z več kratkimi podajami,« je povedal Ancelotti.
Junaka vratar Courtois in strelec Vinicius
O premoči Liverpoola priča tudi podatek, da je bilo skupno število strelov na gol kar 23:3 v korist Angležev, od tega v okvir gola 9:1. A to je za rdeče kaj slaba tolažba – prav vse njihove nevarne poskuse je namreč suvereno ustavil izjemni vratar Madrida Thibaut Courtois, ki je zasluženo prejel tudi nagrado za najboljšega igralca finala. »Izredno sem vesel te zmage, naslov v ligi prvakov mi je še edini manjkal. Bil sem že v finalu (leta 2014 z Atleticom prav proti Realu, op. p.) in od tistega poraza dalje upal, da bom dobil novo priložnost. Želel sem si tudi, da bi bilo moje ime deležno več spoštovanja, saj mislim, da se me včasih ne spoštuje dovolj, predvsem v Angliji,« je po tekmi povedal Courtois, ki je v Real prestopil leta 2018 iz Chelseaja, odtlej pa ga imajo nekateri angleški mediji, kot vsakega, ki si drzne zapustiti Otok, precej v zobeh.
Drugi junak finala je bil kakopak strelec edinega gola Vinicius Junior. Hitronogi Brazilec (mimogrede, bil je eden od petih Brazilcev, ki so začeli tekmo, drugi najbolj zastopani v prvih enajstericah so bili Francozi s tremi predstavniki, Angleža in Španca sta bila le po dva) v 59. minuti resda ni imel težkega dela, a je bil ob pravem času na pravem mestu. Federico Valverde je opravil levji delež, ko je lepo prodrl po desni strani, nato pa po tleh poslal močno žogo (ali je streljal ali podal, niti ni važno), ki je prepotovala cel kazenski prostor in prišla do utekajočega Viniciusa, ki jo je suvereno zatlačil v mrežo nemočnega rojaka Alissona Beckerja. Ta sicer med tekmo v nasprotju s Courtoisom ni imel skoraj nič dela, je pa res, da se je njegova mreža zatresla že tudi v prvem polčasu, a so sodniki po kar dvominutni prekinitvi s pomočjo VAR določili, da je bil v akciji za gol Karim Benzema v prepovedanem položaju – omenjeni Francoz zadetka tokrat tako ni dosegel, je pa tekmovanje sklenil kot najboljši strelec s 15 goli.
Neljubi dogodki pred tekmo
Če je Ancelotti torej zdaj rekorder po številu zmag v finalih lige prvakov, se je njegov tokratni tekmec, trener Liverpoola Jürgen Klopp, na neslavni lestvici na vrhu izenačil z Marcellom Lippijem – tako Italijan (vselej kot trener Juventusa) kot Nemec (en finale z Borussio iz Dortmunda in trije z Liverpoolom) imata na »tekmi vseh tekem« po tri poraze. A oba tudi eno zmago. Klopp razočaranja po tekmi ni skrival, navsezadnje je od štirih lovorik, ki so se mu nasmihale, njegov klub v tej sezoni osvojil »le« dve, obe angleški pokalni, a mu prav tako ni zmanjkalo optimizma. »Kje je finale v naslednji sezoni? V Carigradu? Navijačem svetujem, naj kar rezervirajo hotele,« je v svojem slogu dejal Nemec.
Kdo ve, morda pa je bil pri tem, spet v svojem slogu, tudi malce piker. Letošnji finale so namreč zaznamovali tudi izjemno neprijetni dogodki, ki niso v čast ne Uefi ne organizatorjem. Med kupci vstopnic, ki jim srce bije za Liverpool, so se namreč pojavile tudi ponarejene. Zagotovo so nekateri z njimi na stadion hoteli zavestno, spet drugi pa so zatrjevali, da so jih kupili po legalni poti ali celo, kot je bil primer prijatelja nogometaša Liverpoola Andyja Robertsona, da so jih dobili iz »prve roke«. »Sam sem mu dal vstopnico, za katero so ga prepričali, da je ponarejena,« je bil ogorčen škotski nogometaš, ki je tudi sicer okrcal organizatorje, saj je policija med drugim pred stadionom uporabila solzivec, tekma pa se je zaradi neljubih dogodkov začela kar 36 minut kasneje.
Evropska (Uefa) in Francoska nogometna zveza (FFF), pristojne lokalne oblasti ter pariška policijska uprava pa bodo jutri na kriznem sestanku obravnavali, kaj je na sobotnem finalu šlo narobe.
