Po tem, ko je vrsto let delala v Moderni galeriji v Ljubljani kot organizatorka razstav, se je pred dobrim desetletjem podala v zanjo popolnoma nov svet. Ko je na enem od jogijskih seminarjev v Franciji spoznala bodočega partnerja, Avstralca Bernarda Sullivana, se mu je pridružila, ko se je odločil za vrnitev v rodno Avstralijo. Leta 2010 se je preselila v Wagga Waggo, podeželski kraj v Novem Južnem Walesu, ki je, kot je dejala Nives Zalokar, »dovolj velik, da ima svojo univerzo, gledališče, galerijo, trgovine …«. Med tem, ko je partner tam študiral za svojo drugo diplomo in kasneje pripravljal doktorsko disertacijo o pravilnem razumevanju in spoštovanju avstralske staroselske kulture, je Zalokarjeva delala kot prostovoljka v lokalni galeriji. »Tam sem spoznala mlado aboriginsko umetnico, ki me je povabila v skupino žensk, večinoma staroselk,« pove in s srčnostjo, kot jo lahko človek izrazi z mimiko in besedo, razloži, da je tako naslednjih sedem let vsak ponedeljek obiskovala aboriginski center in z njimi pletla na tradicionalen način. »Po nekaj letih rednega druženja in po skupnem študiju na univerzi so me posvojile, veliko mi jih še zdaj, ko se slišimo ali pišemo, reče 'sista', sestra. V tistem času smo v okviru doktorskega študija mojega partnerja zbirali in zapisovali zgodbe o njihovem življenju in na koncu se je teh nabralo dovolj, da smo pripravili nekaj knjig in posneli tudi dokumentarni film,« je povedala in s kančkom bolečine omenila posledice angleškega kolonializma, ki jim je ukradel identiteto, znanje in veščine. »Nam je pa uspelo postaviti tudi dve veliki razstavi v galeriji v Wagga Waggi, prav tako je večina projektov danes shranjenih na internetu in so postali del dediščine ljudstva Wiradjuri. Živ pa je postal tudi njihov jezik, ki ga trenutno uvajajo kot izbirni predmet v nekaterih šolah Novega Južnega Walesa.«
Joga jo spremlja že več kot dve desetletji
Nič manj pa niso bili vznemirljivi njeni četrtki, ko je prav tako kot prostovoljka hodila na srečanja programa Aunty Jean's, zdravstvenega programa za avstralske staroselce s kroničnimi boleznimi, kjer je kot učiteljica joge vodila ure sproščanja. »Ugotovila sem, da jim glede na vse zdravstvene težave najbolj ustreza joga nidra, indijska tradicionalna jogijska metoda globokega sproščanja. Kasneje, ko sva s partnerjem kot edina Evropejca začela študirati wiradjursko kulturo, sem v seanso sproščanja vključila še pesem in jim jo zapela v njihovem jeziku, ko so bili v stanju popolne sproščenosti. To jim je res veliko pomenilo,« pove Zalokarjeva, ki jo joga spremlja že več kot dvajset let.
Izdelki, razstavljeni v izložbi ljubljanske galerije, so samo del tega, kar je Nives Zalokar spletla. Zapestnice in prstani, lahke torbe in cekarji. »Lepo se je spomniti prvih začetkov in prve torbe. Tudi mojim staroselskim prijateljicam so bile tako všeč, da je vsaka naročila po eno,« pove sogovornica. Kot doda, so po letih druženja in pletenja izdelke avstralskih staroselk končno začeli prodajati v trgovinici mestne umetnostne galerije v Waggi, zanimanje med turisti za te izdelke je veliko.
In čeprav se zdi demonstriranje rokovanja z nitjo in iglo sila enostavno, Nives Zalokar prizna, da je potrebne kar nekaj vaje. Zagotovo pa rokodelstva ne gre primerjati z obrtniki suhe robe. »Naša vlakna so zelo trda in kombinirana z lesom, vejami. Ženske v Novem Južnem Walesu so svojo tradicijo pletenja v dvesto letih kolonizacijskih pritiskov izgubile. Nihče več se v sedemdesetih letih ni spominjal te umetnosti. Tete (»aunties« v angleščini – tako imenujejo starejše staroselske ženske, ki jih zelo spoštujejo, op. p.), ki so izgubile stik s svojo etnično dediščino, so se pletenja ponovno naučile od tet, ki so prišle s severa, iz Arnhem Landa, na jug v Novi Južni Wales in s seboj prinesle tudi znanje. V Waggi so bile tete kaki dve leti pred mojim prihodom, preporod pletenja se je ravno dobro začel,« je povedala in razložila, da se je znanje na severu ohranilo, ker tam kolonizacijski pritisk ni bil tako močan.
Ženske uporabljajo kitajsko morsko travo
Ker na jugu ni palm pandana, naravnega materiala za pletenje, ki raste samo na vročem severu, ženske pri vezenju uporabljajo rafijo in kitajsko morsko travo, ki je komercialen material. Zdaj pletilje v Waggi iščejo domorodne rastline, ki bi bile najprimernejše za uporabo. Tradicija se rojeva na novo, razloži Nives Zalokar in omeni, da lahko uporabiš tkanino ali na trak narežeš plastične vrečke. »Možnosti je veliko. Pomembno pa je, da se plete predvsem v skupini. Da se ob druženju, ki ga poznajo vse tradicionalne kulture, ko roke delajo in se ljudje sprostijo in pogovarjajo, vezi med ljudmi poglobijo in pomagajo k boljšim odnosom v skupnosti. Ne nazadnje, tudi v Sloveniji se je to nekoč na deželi dogajalo ob ličkanju koruze ali ob prebiranju zrn ali izdelovanju zobotrebcev ... ljudje so tudi skupaj zapeli!«
Ročno pleteni izdelki pa niso edino avtorsko delo, ki ga v galeriji predstavlja Nives Zalokar. Vzorci slik so detajli, ki jih umetnica najde v perzijskih preprogah. »V devetdesetih letih sem v Sarajevu, po vojni v Bosni, v galeriji Isfahan na Baščaršiji spoznala trgovca s perzijskimi preprogami Parviza Mohammadija. Pomagala sem mu najti knjigo o jogi v perzijščini,« pove in razloži, da je sicer med bivanjem v Avstraliji izgubila stik z njim. »A med vnovičnim obiskom Sarajeva sva obnovila prijateljstvo in takrat mi je pokazal najlepše in strašansko drage preproge. Dovolil mi je, da sem jih fotografirala,« pove in razloži, da je naredila okrog sto fotografij posameznih detajlov. »Slikati sem začela v Avstraliji, kjer sem tudi ugotovila, da ni pomembno, da slikam svoje risbe. Predvsem zaradi občudovanja sem začela slikati vzorce, ki so bili že narejeni,« pove in s skromnostjo pripomni, da med slikanjem vedno posluša glasbo sufijskega tamburaša. »Ker iz njegovih ritmov že šest let črpam navdih, ga znam na pamet.« Pravzaprav je Nives Zalokar že med prebivanjem v Sydneyju spoznala in se spoprijateljila z begunci iz Irana, ki so kot sufiji pribežali v Avstralijo pred islamsko revolucijo. Že takrat je začela preučevati kompleksne duhovne pomene, skrite v vzorcih preproge. »Danes vzorce s preprog povečujem in jih s pomočjo barvne interpretacije predstavljam ljudem.«