V Ukrajini ne morejo prehvaliti vojaške pomoči Velike Britanije in (besedne) podpore konservativnega premierja Borisa Johnsona, ki je ta teden kot prvi tuji voditelj virtualno nagovoril ukrajinski parlament. Številni domači kritiki medtem Johnsonu očitajo, da je najhujšo evropsko krizo po drugi svetovni vojni izkoristil za reševanje svojega majavega premierskega stolčka, ki so ga najbolj zatresle protizakonite zabave na Downing Streetu 10 med covidnimi karantenami.
Brexitska počasnost
Na udaru domačih kritikov je še vedno tudi brexitsko počasen, zadržan in omejen odziv konservativne vlade na begunsko krizo. Kljub pozivom z vseh strani, naj odpravi vizume za ukrajinske begunce, vlada tega ni storila. Najprej je uvedla vizumski program samo za begunce z bližnjimi svojci na Otoku; zaradi kritik ga je razširila na begunce z daljnimi svojci na Otoku in potem sredi marca s programom »domovi za Ukrajince«. Lep naziv za zgrešen program, o katerem kritiki trdijo, da ga je vlada namerno, zaradi brexita, naredila tako zapletenega, da ne bi uspel. Namenjen je ukrajinskim državljanom, ki so pred prvim januarjem 2022 imeli stalno bivališče v Ukrajini, in članom njihovih družin, od zakonskih in drugih partnerjev do otrok, mlajših od 18 let. V Britaniji lahko ostanejo, se zaposlijo in imajo brezplačen dostop do državnega zdravstva tri leta.
Vlada je pozvala Britance, ki bi bili ukrajinskim beguncem v okviru programa pripravljeni ponuditi prosto sobo, stanovanje ali hišo, naj se prijavijo, nato pa se prek družbenih omrežij ali drugače povežejo z begunci. Za nudenje doma ponuja 350 funtov (okoli 410 evrov) na mesec. Prijavilo se je več kot 200.000 Otočanov, a program poteka tako počasi, da se je morala notranja ministrica Priti Patel javno opravičiti, organizacija, ki zastopa Britance, ki so pripravljeni sprejeti ukrajinske begunce, pa ji je zagrozila s tožbo. Počasnost je neverjetna. Od 86.100 Ukrajincev, ki jim je notranje ministrstvo že odobrilo vizum, ker imajo v Britaniji sorodnike, jih je doslej lahko prišlo komaj 27.100. Še večja polomija je program »domovi za Ukrajince«, v okviru katerega so izdali zgolj 12.500 vizumov, na Otok pa je doslej smelo priti zgolj 1200 ukrajinskih beguncev.
Od najboljših do najslabših namenov
Večina Otočanov, ki so ponudili dom ukrajinskim beguncem, je imela najboljše namene in je neprimerljivo bolj velikodušna kot Johnsonova vlada. Preštevilni pa nimajo dobrih namenov. Preiskava BBC je pokazala, da je med več kot 200.000 prijavljenimi kar 30 odstotkov samskih moških, starejših od 40 let, ki želijo ponuditi dom samski Ukrajinki, stari od 20 do 40 let, brez otrok. Motivacija ne bi mogla biti bolj očitna. Nekateri streho nad glavo pogojujejo s poroko, drugi ponujajo dom več mladim samskim Ukrajinkam, tretji celo v enosobnih stanovanjih, marsikdo od ponudnikov pa je bil v preteklosti aktiven na spletni zmenkarski strani Samske Ukrajinke. Ukrajinkam so domove ponudili tudi Britanci, ki so bili obtoženi ali obsojeni zaradi spolnih in drugih zlorab žensk, med njimi so tudi kriminalci. Jasno je že tudi, da nekatere motivira zgolj denar, ki ga dobijo od države, saj sta ponudba in vedenje gostiteljev povsem neprimerna ali celo nevarna. Eno od sob, ki jih je neimenovani gostitelj ponujal ukrajinski družini, so ocenili kot neprimerno celo za psa. Nekateri ne dovolijo uporabe gretja, nekateri zahtevajo denar od beguncev, nekateri so celo nasilni do tistih, ki naj bi jim ponudili dom. Vse več beguncev zato ne ostane v ponujenem domu in jim ga morajo pomagati najti dobrodelne organizacije. Tako ni presenetljivo, da imajo kritiki ta program za neprimeren, nepremišljen in celo nevaren, še posebno za mlade Ukrajinke.