»Evtanazija je na Nizozemskem zakonita. Stvari so sicer zelo regulirane, ne moreš kar reči, da bi umrl, in greš. Pred nekaj meseci se je poslovil snahin oče, imel je zadnjo fazo raka na požiralniku in odločil se je za evtanazijo. Bili so skupaj z družino, pogovorili so se in se lepo poslovili. Če razmišljam, bi tudi jaz rada tako, če bi bila kdaj v podobnem stanju. Ne bi si želela podaljševati agonije,« je lansko jesen v pogovoru za naš časnik povedala Taja Vovk Van Gaal, Slovenka na Nizozemskem, in dodala, da bi se morali tudi pri nas več pogovarjati o prostovoljnem končanju življenja tistih, ki so neozdravljivo bolni in zraven še močno trpijo.

Dejansko se o tem v Sloveniji na neki način že pogovarjamo. Pravkar se je končala šestmesečna javna obravnava predloga zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki ga je lani pripravilo Združenje za dostojno starost Srebrna nit. A kot so povedali v združenju, se dejanska prava razprava v družbi o tej za marsikoga zelo sporni temi šele začenja, zato bodo javno obravnavo predlagane zakonodaje podaljšali še vsaj za dva meseca. »Šele zdaj nastaja pravo zanimanje za to, zdaj smo se lahko začeli srečevati z zdravniškimi organizacijami, ravno včeraj smo bili na sestanku z društvom zdravnikov družinske medicine, imeli bomo sestanke še na zdravniški zbornici in zbornici medicinskih sester in tako naprej. Javno razpravo bomo imeli pravzaprav tako dolgo, dokler bo za to interes. A nekje bo treba potegniti črto in razmisliti o vseh pripombah ter pogledati, kaj se da narediti za izboljšanje zakonskega predloga, da bi res lahko šel v zakonodajni postopek,« je pojasnil dr. Andrej Pleterski, ki je skupaj s pravnikom dr. Luko Mišičem, filozofom dr. Igorjem Pribcem in zdravnico dr. Brigito Skela Savič ter nekdanjim zdravstvenim ministrom dr. Dušanom Kebrom predlog zakona tudi pripravil.

Jasna želja in hudo bolezensko stanje

V našem sistemu je trenutno evtanazija prepovedana in se obravnava kot naklepno kaznivo dejanje uboja, tako dejansko nekomu, ki je na smrt bolan in prosi odrešitve trpljenja, pravno gledano ni mogoče pomagati. »Z vidika prava ni nobenih zadržkov, da država ne uredi nekega evtanazijskega postopka, to je bolj politično vprašanje. Mora pa zakon natančno določati, ob katerih pogojih se evtanazija lahko izvede in da je privolitev pacienta, ki to želi, svobodna in jasno izražena. Poleg tega morajo biti med pogoji tudi neka resna zdravstvena stanja, ki to odločitev posameznika potrjujejo, in to predlog zakona predvideva,« poudarja dr. Miha Šepec z mariborske pravne fakultete.

Če povzamemo, trenutni predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja predvideva, da mora človek, ki zaradi bolezni doživlja neznosno trpljenje, vložiti zahtevek za končanje svojega življenja. Zdravnik mora nato človeka poučiti o vseh drugih možnostih lajšanja bolečin, o nepovratnosti tega posega in podobno. Če zdravnik oceni, da pogoji za prostovoljno končanje življenja niso izpolnjeni, bolnik postopka ne more izvesti. Hkrati predlog zakona predvideva oboje: pomoč pri samomoru, kjer zdravnik pripravi smrtonosni pripravek, bolnik ga pa zaužije sam, in tudi evtanazijo, ki bi jo opravil zdravnik v primerih, ko si terminalno bolan človek želi končati življenje, a tega ni več sposoben narediti samostojno. »Zdravniki, ki so zelo pomemben člen pri izvajanju tega zakona, si glede predloga niso enotni, različni mnenj je veliko. Nekateri temu nasprotujejo, drugi se zavedajo, da je tak zakon nujen, a jih hkrati skrbi, da bi s tem dobili neko dodatno breme predvsem v etičnem smislu, ki ga morda ne bi zmogli,« razloži Pleterski.

Poslanstvo zdravnika je, da ohranja življenje

V Združenju zdravnikov družinske medicine (ZZDM) so povedali, da se glede pomoči pri prostovoljnem končanju življenja in evtanaziji ne želijo spuščati v etične dileme, kot pravijo, se mora glede tega izreči družba, ali to želi ali ne. »Nasprotujemo pa temu, da bi bili zdravniki družinske medicine obvezani sodelovati pri končanju življenja, če pacient tako želi, ali da morajo sami najti zdravnika, ki bi to naredil namesto njih. Naš predlog gre v smeri, da se za to uredijo posebne klinike oziroma da to storijo pacienti sami, če lahko. Vedeti je treba, da nekateri zdravniki desetletja skrbijo za svoje paciente, in nato naj bi prekinili njihovo življenje. To je težko. Naši predlogi gredo bolj v smeri učinkovite paliativne oskrbe, ki bi lahko izničila večino trpljenja hudo bolnih,« je pojasnil zdravnik dr. Aleksander Stepanović, predsednik ZZDM.

Komisija za medicinsko etiko pri ministrstvu za zdravje, vodi jodr. Božidar Voljč, je sicer leta 2018 izdala mnenje, v katerem nasprotuje evtanaziji. Komisija poudarja, da je neetično vztrajati pri medicinskem ukrepanju, ko nikakršno zdravljenje ne more več premagati napredujoče bolezni, in da pride čas, ko je prenehanje aktivnega zdravljenja edina etična odločitev. »Vendar je neetično, če zdravnik umirajočemu ne pomaga lajšati bolečin in stisk ter če v umiranju in smrti ne ohranja njegovega dostojanstva. Evtanazija spreminja razmerje med zdravnikom in bolnikom kot tudi temeljno zdravnikovo poslanstvo, ki je ohranjanje življenja. Spreminja zdravnikov odnos do življenja bolnikov in odpira prostor zlorabam,« menijo v komisiji za medicinsko etiko, ki prav tako odgovore na ta vprašanja vidijo bolj v smeri dolgotrajne oskrbe in kakovostnega paliativnega zdravljenja.

Evtanazija podobna splavu

Pravno gledano je evtanazija na neki način podobna splavu. »Na eni strani odločamo o rojstvu nekoga, ki še ni rojen in te možnosti odločitve nima. Tako je v celoti ta odločitev prepuščena ženski sami in prevlada njena pravica odločitve o tem, kaj se bo z njenim telesom zgodilo. Če je to dopustno, in v razvitih pravnih državah bolj ali manj je, potem je skoraj malo smešno, da imate hudo bolno osebo, ki je živa in sposobna odločanja ter želi končati svoje življenje, pa te opcije dejansko nima,« še dodaja Šepec, ki se tudi sprašuje o zadržkih zdravnikov, saj tudi pri splavu dejansko prekinejo neko življenje, ki bi slej ko prej nastalo, pa večjih etičnih težav s tem nimajo.

Gre torej bolj za družbeno odločitev kot za pravno vprašanje, zato predlagatelji zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja ne bi imeli nič proti, če bi zakon, ko bo sprejemljiv za sodelujoče strokovnjake, poleg parlamentarnega šel tudi skozi referendumsko sito. »Tega bi bil sam celo vesel, saj ankete kažejo, da bi ljudje v večini tak zakon podprli,« še dodaja Pleterski in poudarja, da je tudi evropsko sodišče za človekove pravice izoblikovalo mnenje, da naj države same urejajo to zakonodajo.