Liberalna učiteljska »Zveza«
je na velikonočni pondeljek pač gromela proti nazadnjaštvu, proti klerikalizmu, le o narodnih zahtevah ne čitamo nič. Usiljevanje nemških šol za slovenske otroke, nastavljanje nemškutarskih moči na najboljša mesta, podeljevanje učiteljskih mest na slovenskih šolah absolventinjam nemškega učiteljišča itd., vse to so eksistenčna vprašanja za spodnještajerske Slovence. Toda liberalni učitelji so modro molčali kot vedno pokorni sluge nemškega vladnega sistema.
Slovenec, 30. aprila 1908
Pozor stariši postonjskega okraja!
Neprestano hujskanje po »Notranjcu« proti krščansko-slovenskim izobraževalnim društvom nam je potisnilo pero v roke, da pokažemo v ona gnezda, odkoder prihajajo vsi ti napadi.
Koncem meseca avgusta lanskega leta je zborovala v Radovljici na Gorenjskem »Zveza jugoslovanskih učiteljskih društev«. Take shode prirejajo učitelji redno vsako leto in stavijo na teh shodih razne zahteve v prid svojega stanu. To ni nič hudega, saj se tudi drugi stanovi zbirajo in posvetujejo na shodih, kako bi zamogli pomagati sebi. Pripomniti pa moramo, da niso vsi slovenski učitelji v tej zvezi, da ima vrlo krščansko mislečo učiteljstvo tudi že tako svoje društvo »Slomškovo zvezo«. Na tem shodu v Radovljici so pa jasno pokazali liberalni učitelji, kaj hočejo, združeni v »Zvezi jugoslovanskih učiteljskih društev«. Popolnoma odkrito so izrazili to, kar so si že davno mislili, a se niso tako pokazali. Ta »Zveza« se je proglasila za agitatorico za liberalno stranko; agitirali so na tem shodu za udeležbo na shod svobodomiselcev v Pragi, in sprejeli so v svoj program svobodno, to je brezversko šolo. (…)
Kmalu po shodu v Radovljici je ustanovil v Dolenji vasi pri Senožečah tamošnji učitelj izobraževalno društvo. V članku »Notranjca«, v katerem se to poroča, se pozivlja tudi, da naj se obrnejo glede ustanovitve liberalnih izobraževalnih društev v Ljubljano, na »Ljudsko izobraževalno društvo Akademijo«, ki je seveda svobodomiselno. Učitelj Lampret v Trnovem je ustanovil liberalno čitalnico ondi. Dne 9. novembra 1907 pozivlje »Notranjec«, da naj deluje učiteljstvo izvenšolsko, češ, da bode to delovanje simpatije (!), ki jih ta stan že itak vživa postoterilo. (…)
In kakšen »pouk« se pa daje pri tem izvenšolskem delovanju? Sodimo jih iz njihovega glasila »Notranjca«! Bralno društvo v Zagorju, čigar predsednik je tamošnji učitelj Horvat, je priredilo 9. svečana veselico, pri kateri se je »pričel težko pričakovani in zaželjeni ples, za mladino največje veselje in rajanje se je končalo šele ob belem dnevu«. (»Notranjec« št. 7. 1908.) Posebno fante, ki so priredili veselico, pri kateri je ples bil »seveda zelo živahen« in so dekleta nastopila v »narodni«, to je dokolenski čički noši ter pridno pomagala »neumornim fantom«, ki imajo svoj »fantovski klub« bralnega društva v Zagorju. (…)
Dodenimo le še nekatere opazke! Ker se mnogim učiteljem zdi tako delovanje nespametno, zato so ti junaki postavili čeznje »evidenco«. Svobodomiselcu se pač malo prilega! Ljudje, ki bi najraje vsako nadzorstvo nad seboj odvrgli, uvajajo nadzorstvo nad drugače mislečimi stanovskimi tovariši! (…) Kam bode pa prišla mladina, ki se hrani s takim bogotajskim berilom? Zabavlja se neprestano čez »krščansko-izobraževalna društva«, in goji se pod pretvezo »izobrazbe« le politika »neodvisnih kmetov«. Po sedanjih obstoječih šolskih predpisih se ne sme pustiti šolsko mladino na plese, ne v gostilno. Gotovo iz pametnega namena, da ne bi tudi v odrasli dobi zapravljala in se ne poneumljala s tako »zabavo«. A pleše se do belega dne v društvih, koder imajo baš učitelji kot predsedniki glavno besedo. In v taka društva se vabi mladina, ko izstopa iz ponavljavne šole. Zato je pa vsakega očeta in matere najsvetejša dolžnost, da se njih sinovi in hčere nikakor ne vpisujejo v taka društva: če so pa že, da takoj izstopijo. Vestni stariši pa ne morejo mirno gledati, da se učijo po takih društvih njih otroci zapravljanja, pijančevanja, ponočevanja in vsega, kar je s tem v zvezi. (…)
Domoljub, 30. aprila 1908
70 dijakov je padlo.
Kakor se nam iz Novega mesta poroča, se nahajajo na ondotni gimnaziji nekateri profesorji, ki se skušajo v pouku razbreniti na ta način, da s slabimi redi poganjajo dijake iz Novega mesta ven. O profesorju dr. Rožmanu se zatrjuje, da je pri tem semestru »vrgel« blizo 70 dijakov. To je vzbudilo splošno ogorčenje po celem Novem mestu. – Ta vest ne more biti brez prave podlage, kajti tudi v Ljubljani se je o tem te dni mnogo govorilo in škandaliziralo nad preganjanjem dijakov na novomeški gimnaziji. (…)
Jutro, 17. februarja 1912
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib