Za nekatere (mnoge?) je že prvi vtis dober. Pritegne jih prijetna melodika primorske govorice in izraz na obrazu, ki v nasprotju z Janševo odbojnostjo in posmehljivostjo izžareva več topline in sprejemajoč odnos do ljudi. Spodbuja in ne kritizira kot Janša. Prepričajo obljube, naveže jih na poslovne izkušnje in poslovno uspešnost, da bo Slovenija »do leta 2030 postala odprta, svobodna družba, ki bo socialno pravična, solidarna in gospodarsko uspešna«. Prepriča napovedani dialog in sodelovanje. Kaj s tem misli, bomo videli, gotovo pa ne sodelovanja po Janševo, ki v sebi skriva past: »Pridružite se mi, da bom še vas utišal, nadziral in usmerjal po svoje.«
Za druge je bil najzanesljivejši kandidat proti Janši. Ali je teh večina ali ne, ne vemo. Da bi Janši prečili ponovno oblast in vse njene posledice – prevlado nad ekonomijo, pravosodjem in represivnimi organi, tudi revizijo zgodovine (zadnji primer: proslava na Mali gori) – so žrtvovali svoje stranke in glasovali zanj. Za tretje je Golob samo velik populist: člani Janševe koalicije pripovedujejo pravljice o preteklosti, on pa o prihodnosti.
Ne visoka udeležba, pravo presenečenje je bila tako zelo prepričljiva Golobova zmaga. K njej so (bolj kot sam Golob?) pripomogle civilna družba in vse stranke KUL, ki so se zavzele, odpirale ljudem oči, na koncu pa same postale žrtev. Žal mi je za LMŠ, ima veliko dobrih poslancev, in za SAB tudi. (Mimogrede: če bi bila moralni teolog, bi gotovo podprla Šarca, zdi se mi eden najbolj poštenih politikov, in ne pokvarjenega Janše. A nekateri raje zamenjajo moralo za svoje koristi.) Upam, da se Robert Golob tega zaveda, najavlja sodelovanje z njimi. (In tudi z drugimi strankami, ki so ostale pred parlamentom.)
Večina predsednikov strank nam je po znanem volilnem izidu postregla s kislim grozdjem, za svojo tolažbo in tolažbo pristašev. Tanja Fajon je zadovoljna, ker so stranke KUL dosegle cilj in onemogočile Janševo nadaljnje uničevanje Slovenije. Gotovo je to zelo pomembno za državljane, kaj pa slab rezultat za stranke? Razočaranje je izrazil samo Luka Mesec. Tudi Janševim satelitom ni uspel veliki met. Zdravko Počivalšek in Ernest Petrič se hudo čudita, pa tako »povezovalni« so. Z Aleksandro Pivec se tolažijo s prepričanjem, da jim bo uspelo na volitvah, ki nas še letos čakajo. »Najbolj prepričljiva« je gotovo zmaga predsednika Ljuba Jasniča, stranko DeSUS je celo prestavil z 0,0 na 0,64 odstotka.
»Ubogi« Janša, pravkar je z vojaškimi metodami premagal virus, nam reševal življenja, gradil Slovenijo samo za nas, pa pride »novi obraz« in ga sesuje. Sicer je čestital relativnemu zmagovalcu (ali ni absolutni?), hkrati pa je zmagal tudi sam, ker ima več poslancev, manjši odstotek glasov kot na zadnjih volitvah »ni pomemben«. Pred volitvami je koalicija imela v rokah vse vzvode, medijske, kadrovske in finančne, zato je v resnici poraz še toliko večji. A ne, zanj je poraženka samo opozicija. Podobno se hvali Tonin, ki mu niso uspele megalomanske fantazije o mandatarstvu, se pa že ponuja Golobu. Če ga bo sprejel, bo prelomil že prvo obljubo, da ne bo sodeloval s strankami, ki so podpirale janšizem. (Ne morem mimo pozitivnih ocen političnih komentatorjev vseh barv o Toninovem komuniciranju v soočenjih, spregledali pa so njegovo veliko nastopaštvo, pretirano samohvalo, lažno ponujanje sodelovanja, pogosto seganje v besedo in neznosno ponavljanje iste mantre – uspešnosti ministrov.)
Na Golobu je velika odgovornost, pravi, da se je zaveda. Skrbi me moč, ki smo mu jo izročili. Se bo znal samoomejevati? Kako bo združeval vse predloge, želje in zahteve? Kaj bo z javnim zdravstvom? Bo pri tem upošteval civilno družbo in stranke KUL, zlasti Levico? Skrbi me množica novih poslancev, kako se bodo znašli, pred njimi je cel kup problemov, a še bolj me skrbijo nekateri stari, ki bi se morali že zdavnaj posloviti. Robert Golob je optimističen, pa bom še jaz. Vrnil nam je vsaj upanje.
Polona Jamnik, Bled