Na trenutke se mi je že zdelo, da morda pretiravam s to Huyevo steno in njeno zahtevnostjo, ampak nisem. Očitno nič, kar se na Valonski puščici zgodi v uvodnih 200 kilometrih, ni pomembno. Spet je odločil strašansko zahtevni 1,3-kilometrski Mur de Huy, in to ob tretjem ter zadnjem vzpenjanju. Je pa novost to, da je prestol zasedel svež obraz. Rekorder, španski veteran Alejandro Valverde, je kislega obraza stopil na drugo stopničko. Vladar zadnjega obdobja, svetovni prvak Julian Alaphilippe, je bil četrti. Slovenski as Tadej Pogačar pa na 12. mestu, kar je njegov najslabši izid na enodnevnih dirkah od lanskega svetovnega prvenstva. Belgijec Dylan Teuns je po enajstih letih zmago spet pripeljal domov.
»Ne vem, ali imam ravno rad to steno, na njej sem tudi že preživljal težke trenutke. To je razmerje med ljubeznijo in sovraštvom. Vse ali nič. Brez močnih nog ne moreš nič. Zelo sem vesel, da sem imel res močne,« je dejal 30-letnik, ki ga je za 13. zmago v profesionalni karieri in prvo na enodnevnih dirkah svetovne serije iz avtomobila usmerjal športni direktor Gorazd Štangelj. Kolesar Bahraina pozna vsak meter vzpona. »Pred enajstimi leti sem stal točno tam, kjer je napadel Philippe Gilbert, pred petimi pa je Valverde, takrat sem bil zelo razočaran, ker nisem mogel slediti njegovemu drugemu pospeševanju in sem bil tretji. Zdaj se je vse obrnilo in sem zelo ponosen.« Da je ugnal prav Španca, mu veliko pomeni. »Še bolj posebna je zmaga, ker sem ugnal kralja Mura. Veliko spoštovanje gojim do njega. Jaz bom pri 42 letih verjetno sedel na kavču in dirko gledal po televiziji.«
Bog ve, kje bo pri teh letih Tadej Pogačar, še skoraj dve desetletji je do takrat. Priložnosti na Valonski puščici bo najbrž imel še ogromno, prva dva poskusa se mu nista izšla ravno vrhunsko. Predlani je bil na robu deseterice, tokrat čezenj. Pa mu je zdaj odlično kazalo. Ko je že ugledal ciljno črto, so bili le štirje pred njim. A namesto napada je sledil potop. »Zaključni vzpon je res brutalen, sprint. Zmanjkalo me je 150 metrov pred ciljem. Vse sem iztisnil iz sebe. Še zdaj čutim kislino po celem telesu,« je razlagal Tadej Pogačar nekaj minut po koncu. Vzpon mu ni pisan na kožo. »Vse prej je bilo kontrolirano, vendar ni bilo pravih nog za zaključek. Ampak saj se poznam, ta zaključek je res težek zame. Že pred dvema letoma je bilo podobno. Zadnjih 200 metrov je tako strmih, toliko eksplozivnosti potrebuješ ...«
Moštvo Emiratov je startalo z več orožji. Marc Hirschi je bil zaradi predlanske zmage tudi njihov adut, Diego Ulissi je bil že na stopničkah, a sta skupaj prečkala črto okrog 30. mesta. »Z Marcom sva bila vodji, vendar ni imel super dneva. Skupaj sva se borila za pozicije na zaključnem vzponu, bil je zraven mene. Na koncu pa je bilo itak vse odvisno le od tega, kdo je imel več v nogah.« Je Pogačarju boljši izid odvzela počena zračnica 41 kilometrov pred ciljem? »Mislim, da to ni veliko spremenilo. Malce je bilo treba vložiti truda, a Jan in Juan sta me potegnila nazaj v glavnino že do naslednjega klanca, kjer je že šlo na vso moč. Čezenj sem ostal nekje na petdeseti poziciji, nisem se živciral. Če si miren, lepše steče. Malo me je pobralo, vendar ne prav dosti, ker sta me fanta rešila,« je bil hvaležen Polancu in Ayusu.
Razočaran ni bil preveč, navsezadnje ga v nedeljo čaka precej pomembnejša preizkušnja. Na Liege–Bastogne–Liege bo branil lansko zmago oziroma naskakoval tretjo zaporedno slovensko. Najstarejšo enodnevno klasiko svetovne serije je namreč pred njim dobil Primož Roglič. »V Belgiji rad kolesarim, čeprav ne ostanem rad predolgo. Dirke so res izjemne, feni so super kul. Po dveh letih se spet vračajo in je bolj gneča, ampak to je del tega in to naredi šport tako lep. Nad rezultatom ne smem biti razočaran. Zadovoljen sem s formo in počutjem, z mislimi sem itak že pri nedelji. Tista trasa mi je veliko bolj všeč – daljši vzponi, težka dirka čez cel dan. Tokrat je res bil bolj trening. Upam,« je v smehu zaključil Tadej Pogačar.