Prekopavanje ima svoje prednosti in slabosti, v zadnjem času pa je največ slišati predvsem, da je prekopavanje popolnoma preživet in nepotreben koncept. Teza je vsekakor vabljiva, mi pa smo se nekoliko posvetili argumentom z ene in druge strani.
S prekopavanjem ustvarimo nedotaknjeno gredo
Pri klasičnem prekopavanju obračamo grude zemlje. S »štihanjem« poustvarjamo funkcijo vlečenega pluga, ki na določeni globini obrača plast zemlje. Na ta način naj bi izpostavili s hranili bogato zemljo iz globine, pod površje pa zakopali plevel in rastlinske ostanke, ki sčasoma strohnijo in obogatijo zemljo. Prekopavanje je ustvarjanje sveže površine za vrtnarjenje. Na tako pripravljeni, še neuporabljeni gredici je zasajevanje novih rastlin lažje. Korenine imajo več prostora, s prekopavanjem prispevamo tudi k bolj porozni prsti in s tem učinkovitejšemu prehajanju hranil. Z obračanjem zemeljskih grud uničimo plevel in zmanjšamo aktivnost škodljivcev. Slaba stran prekopavanja je negativen vpliv na mikrofloro v zemeljski prsti. Mikroorganizme, ki živijo na površju in potrebujejo kisik, s tem posegom potisnemo globoko v zemljo, živa bitja, ki jim ustrezajo tema, vlaga in odsotnost kisika, pa izpostavimo razmeram, ki so nasprotne optimalnim. S prekopavanjem izpostavljamo koristne mikroorganizme stresu in tako iz leta v leto zmanjšujemo njihove koristne vplive. Prekopavanje je problematično tudi zaradi fizične zahtevnosti. Slab rezultat glede na vloženo energijo ni zgolj vrtičkarski problem, saj se s podobno dilemo soočajo tudi intenzivni kmetje. Oranje je časovno in strojno zahtevno opravilo in v sodobnem kmetijstvu se tudi pri tem išče alternative.
Domačemu vrtu zadostujeta zračenje in kompost
Teorija zračenja zemlje izhaja iz težav, ki jih povzroča prekopavanje. Z mešanjem prsti naredimo več škode kot koristi, zato naj bi razporeditev organskega materiala pustili nedotaknjeno oziroma organski material zgolj dodajamo na vrt. Kakovosten kompost je glavno orodje na gredicah, ki jih ne prekopavamo. Uporabljamo ga kot zastirko, s katero pred začetkom sajenja in ob koncu sezone prekrijemo gredice. Iz sezone v sezono na ta način dodajamo organski material, ki počasi razpada in se meša s prvotno prstjo. Tudi nove gredice na nedotaknjenem travniku pripravimo na ta način. Jeseni travo pokosimo in pustimo na površini. Da ustavimo rast plevela, jo prekrijemo z nepotiskano (!) valovito lepenko, ki jo prekrijemo s približno petimi centimetri komposta. Spomladi našo novo gredico zrahljamo z grabljami ali motiko in pripravljena je za sejanje oziroma sajenje. Gredice jeseni obogatimo z novim slojem komposta, ki ga lahko ob visokih poletnih temperaturah dodajamo tudi sproti. Velike količine komposta so pri tem načinu vrtnarjenja verjetno največja težava, saj lahko takšne gredice vzdržujemo zgolj z zadostno količino komposta.
Neposredno sejanje tudi v intenzivnem kmetijstvu
Čeprav je klasično poljedelstvo z oranjem prevladujoč način obdelave tal, se najdejo tudi kmetje, ki sejejo v neobdelano zemljo. V Evropi najdemo ta način gojenja rastlin pri posameznih ekoloških kmetih, v Združenih državah Amerike pa tudi med konvencionalnimi kmeti. Neposredno sejanje ni primerno za vse sorte rastlin, z dovolj znanja pa lahko kmetje z manj vloženega dela dosegajo večje donose. Zaradi organskega materiala iz minulih sezon (strnišče in ostanki rastlin) je na nepreoranih njivah boljša absorpcija vode, kar je prednost v sezonah s pomanjkanjem dežja. Glavna zadržka pri takšnem kmetovanju v velikem merilu sta draga oprema in večje tveganje za rast plevelov, s tem pa tudi večja potreba po uporabi herbicidov. A če se vrnimo na domači vrt, kjer na nekaj kvadratnih metrih iz ljubezni do vrtnarjenja pridelujemo zelenjavo za lastno porabo, se kakšna neprekopana gredica sploh ne zdi slaba ideja. Prednosti takšnega vrtnarjenja nas znajo pozitivno presenetiti.
