Monika Ferenčak se je kot članica Komisije za spremljanje romskega položaja v občini Brežice odločila, da spozna življenje Romov v samem naselju. »Predvsem me je zanimalo, zakaj nam po tolikih letih dela na tem področju ni uspelo doseči ustreznega napredka, pa čeprav se z Romi ukvarja toliko služb. Prek dela v naselju sem prišla do mnogih novih spoznanj. Lahko rečem, da mi je situacija sedaj veliko bolj razumljiva,« pripoveduje Monika Ferenčak.
Nekaj aktivnosti, ki jih je predlagala v okviru omenjene Komisije, je bila občina pripravljena financirati, vendar za izvajanje dejavnosti ni imela nosilca s pravo formalno obliko. »Takrat sem z Romi v naselju delala že leto in pol. Uspela sem zgraditi zaupljivejši odnos in predlagali so mi, da bi prevzela vodenje njihovega romskega društva Lipa. A s prebivalci naselja smo presodili, da je bolje, da začnemo povsem od začetka in da vzpostavimo novo organizacijo – za spremembe na vseh področjih.«
Da se!
Nastalo je Društvo Novo življenje, ki so ga uradno ustanovili januarja letos. »V ustanovitvi društva vidim priložnost za doseganje vseh ciljev, ki jih moramo kot družba doseči, če želimo v prihodnosti živeti v pozitivnem medsebojnem odnosu. Čaka nas ogromno dela, predvsem pa upam, da bomo uspeli svojo vizijo prenesti tudi na ostale, ki se jih ta tematika dotika,« pravi Monika Ferenčak.
»Sedaj živimo ločeni na dve strani. Na eni strani so Romi, na drugi strani smo 'mi'. Ljudje na obeh straneh so ujeti v prepričanje, da se nič ne da narediti. Sama pa vidim nešteto priložnosti. Treba bo le pošteno zagrabiti za delo in stremeti h kakovosti, k rezultatom. Verjamem, da lahko uspemo, in želim si, da bi me razumeli. Predvsem tisti, ki imajo možnost, da pomagajo - s financiranjem ali implementacijo.«
Usmeritev društva so zastavili zelo široko: »Med osnovne cilje društva sodi predvsem vključenost romskih otrok v vzgojno-izobraževalne programe, vključevanje otrok v vrtec, usmerjanje otrok k srednješolskemu izobraževanju, večja zaposlenost Romov, predvsem pa njihovo vključevanje v širše okolje. Razmišljali smo recimo o romskem nogometnem klubu, ki bi sodeloval na turnirjih med vasmi, o vključevanju Romov v lokalno gasilsko društvo ...« našteva Monika Ferenčak.
»Ugotovili smo, da Romi dejansko zelo malo vedo o svoji kulturi. Tudi jaz malo vem, ampak kot društvo lahko pridobimo pomoč in podporo tistih, ki vedo več, recimo knjižnic, Zveze Romov, drugih društev. Tukaj je še skrb za zdravje Romov, urejenost okolja, imamo tudi zamisel za vzpostavitev prehranske samooskrbe v naselju ...«
Življenjsko pravilo
Monika Ferenčak poudarja, da se nobena sprememba ne more zgoditi brez pripravljenosti »na obeh straneh.« »Ko sem prvič vstopila v naselje Gazice, sem videla zidove med nami, in te zidove je bilo treba raztopiti. Gre za odnose med ljudmi. Volja mora biti na obeh straneh. Na obeh straneh manjka upanje na boljši jutri. To iskrico je treba prižgati nazaj. Samo to,« je prepričana.
Pravi, da jo tu in tam doleti obsojanje, grde besede, kajti s svojo držo naj bi se postavila na stran Romov. »To seveda ni res. Zato pa še toliko bolj verjamem, da je pot do uspeha v gradnji odnosa. Da začutimo, da nihče ni nad nekom. Če bomo znali delovati za dobro drug drugega, lahko naredimo velike spremembe. Sama zase vem, da ne bom odnehala, ker sem preprosto takšen karakter. Nisem se zlahka odločila za to pot, a ko sem se, bom na tej poti vztrajala. Tudi jaz nimam visoke izobrazbe, samo srednjo šolo, ampak ko vidim te otroke, razumem, da tudi tisto malo, kar imam in jim dam, ogromno pomeni.«
»Vsak ima kaj, s čimer lahko pomaga. In to ni nujno denar. Če izhajaš iz srca, je vse mogoče. Želim si, da bi ljudje bolj poslušali sebe in sledili notranjemu glasu po dobrem. Ko vidiš otroka, ki rabi pomoč, se težko obrneš stran. Ko razumeš, da lahko že z eno uro časa na teden ogromno pomagaš ...«
»Zakaj romski otroci končajo šolanje v šestem razredu? Ker se izgubijo. Ampak če z njimi sediš in jim pomagaš, so možni koraki naprej. To se je že pokazalo. Če nekoga samo odrivaš od sebe, dobiš takšen odnos vrnjen nazaj. To je življenjsko pravilo. Ko pridem v naselje, svoj ego pustim zunaj. Sprejmem, kar mi pride na pot. Seveda si zmeraj zamislim, kaj bi tisti dan lahko počeli, a velikokrat se je že pokazalo, da je tisto pravo, najboljše, če sledimo trenutku in željam v skupnosti. Ko se povezujemo, pomagamo drug drugemu, se pogovarjamo in cilje iščemo skupaj, ne vsak zase. Če hočeš pomagati nekomu na dnu, ni dovolj, da mu daš paket makaronov in nasmeh ter malo upanja, pač pa moraš biti ob njem vsak dan, kot vzor tistega, kar želiš, da postaneta skupaj,« poudarja Monika Ferenčak.
