Belfast je film o severnoirskem konfliktu med protestantskimi unionisti in katoliškimi nacionalisti, ki bi bil zlahka težka in zatežena drama o verski in politični dimenziji krvave zgodovine na Severnem Irskem, pa je namesto tega raje humorna, sladko-kisla drama s perspektive devetletnega Buddyja. Osnovnošolčka, ki ga v avtobiografskem filmu pisca in režiserja Kennetha Branagha tako zelo simpatično igra mladi Jude Hill. Šolarčka, ki se v uvodnem prizoru s ščitom in lesenim mečem bori proti navideznim zmajem, že v naslednjem trenutku pa tam, kjer so prej letele nogometne žoge, gleda, kako ob ulice butajo molotovke. Sredi nekih usodnih družbenih trenutkov pa kasneje poka citate, podobne tistim, kakršne je v Štigličevem Ne joči, Peter nizal Peter, v Klopčičevem Moj ata, socialistični kolak pa stresal Tinček.
Piše se namreč leto 1969, ko je izbruhnilo sektaško nasilje, ki je bilo le uvertura tridesetletnega razkola, ki se v severnoirski družbi slika še danes. A Branagh te spopade, ulična obračunavanja in bombne eksplozije od začetka do konca odmerja s pogledom otroka. Slika jih na robovih vsakdanjika protestantske delavske družine, medtem ko je v fokusu vselej odraščajoči Buddy. Radovedni, zvedavi, vedoželjni fantič, ki ga njegova mama kliče domov, kot so nekdaj pri nas na kosilo klicale mame iz socialističnih blokov. Fantič, ki je zaljubljen v sošolko Catherine in ki po šoli, ko ne krade čokolade, z odprtimi očmi in razmikom med zobmi pred TV-ekranom požira epizode Zvezdnih stez, na velikem platnu pa Milijon let pred našim štetjem z Raquel Welch.
Branagh skratka prek zgodbe, ki govori o težkem zgodovinskem času in nekih ulicah delavskih četrti, ki so bile pogosto prizorišče nasilja, pa tudi otroškega direndaja, v filmskem bistvu pove nekaj o tem, na kakšne načine starši za svoje najmlajše člane ustvarjajo iluzijo brezskrbnega otroštva. In ta verzija Belfasta, ki jo je Branagh najprej živel, nato pa »površno« prevedel za film, kaže predvsem, kako življenje kljub konfliktom brez odmora teče dalje. Branagh namreč oko kamere vedno postavi tako, da v naš pogled po vzoru gledališča padeta vsaj dva prostora in da se v ozadju teh kadrov kot pri Kurosawi nekaj vedno premika. Tako da med tem, ko Buddy klepeta z dedkom, ki ga igra Ciarán Hinds, gledamo tudi babico, ki vleče njun pogovor na ušesa in jo igra Judi Dench. S pogledom pa se igra tako, da ni nič nenavadnega, če hkrati na eni strani barikad z bodečimi žicami gledamo vojake s puškami, na drugi pa meščane, ki plešejo.
Pri čemer v žanru avtobiografskega pogleda v preteklost, kakršnega smo pred tem že videli v Cuarónovi Romi, ki je odšla v mehiška sedemdeseta in obdobje krvavo zatrtih študentskih protestov, Branagh namesto z realizmom operira s prizori, ki spomnijo na Waititjevega Zajca Joja, ki je o zablodah nacizma govoril prek fanta, ki ima za namišljenega prijatelja Hitlerja. Črno-bela fotografija Harisa Zambarloukosa pa na ozadju resnobnega in tesnobnega riše igro dramatičnih, mestoma surrealističnih senc, na robovih katere namesto krvi teče otroška domišljija. Smrtonosne spopade tistega časa tako nadomestijo razmisleki o težkih odločitvah generacij družin, ki so bile razpete med ostati ali oditi. »Da Irec preživi v tujini, potrebuje samo telefon, guinness in partituro za skladbo Danny Boy« in »Irci smo bili rojeni za to, da odhajamo, sicer drugje po svetu ne bi bilo nobenih pubov«, slišimo. Da, Branaghov Belfast se bolj kot k uprizoritvam nasilja zateka k ljudskemu humorju, bolj kot zvoku eksplozij glasbi severnoirskega kantavtorja Van Morrisona in bolj kot razloge za versko, politično in demografsko delitev družbe premleva odraščanje v obdobju zgodovinskih pretresov, ki so jih tu in tam za mlajšo znale zadušiti starejše generacije.