Moj pravi namen danes je pravzaprav pokazati na že dobro vidno dejstvo, to pa je, da so vsa napovedana soočenja že vnaprej obsojena na posledice bednega stanja novinarskega ceha po (skoraj) že končanem masakru nacionalne TV. Odlična predstavitev dejstev glede predvolilnih soočenj je v Dnevniku 22. marca objavljeno pismo Aurelia Jurija. Nič ni treba dodati, sam se sprašujem samo še to, ali bi kot predstavnik normalne socialno in pozitivno usmerjene stranke sploh šel na taka soočenja. Na tista, ki bi jih vodila Možina ali Pirkovič, zagotovo ne.
Se pa v tem trenutku ponuja sama od sebe opcija predvolilnih nastopov na nacionalnem radiu – po mojem skromnem mnenju do tam še ni segla politična metla novega vodstva (očitno jim je zmanjkalo časa v vsej ihti čiščenja TV SLO) in bi se tam lahko zgodila normalna soočenja.
In še nekaj se dogaja v tem trenutku kot posledica razgradnje pravne in normalne države. Ni namreč konca manipulacij, laži in zavajanj s strani vladajočih, z J. J. na čelu. V polnem pogonu so vsi razpoložljivi mediji in vsi načini lansiranja lažnih novic. Ko pa se oglasi nekdo, ki z dejstvi ovrže katero od laži, se nanj vsuje orkestriran napad. Tak je primer z objavo avstralskega novinarja Johna Helmerja, ki je na detektivski način dokazal, da J. J. sploh ni bil v Kijevu pri Zelenskem, temveč so srečanje organizirali v Przemyslu, poljskem mestu blizu meje z Ukrajino. V tem primeru gre seveda za »ekipno«, mednarodno manipulacijo, kar samo dokazuje, kako zelo bolna je elita, ki vodi človeštvo v tem trenutku.
Seveda je zaman pričakovati od J. J., da bi priznal kaj se je v resnici zgodilo, bo pa zanimivo poslušati ali gledati katero od soočenj, kjer bi se kdo »spozabil« in načel to vprašanje kot vprašanje poštenosti politika, ki je – izvoljen od ljudi – dolžan ljudem govoriti resnico.
Zato je bolj kot ogled soočenj pomembna udeležba na volitvah 24. aprila. Za Slovenijo gre!
Srečo Knafelc, Krvava Peč
