V britanskem časniku The Telegraph je pred dnevi pisalo, da so ukrajinski begunci »zelo podobni nam« Britancem oziroma Evropejcem na zahodu in »to je tisto, zaradi česar je tako skrb zbujajoče (...). Imajo račune za Netflix in Instagram, glasujejo na svobodnih volitvah in berejo necenzurirane časopise. Vojna ni več nekaj, kar obiskuje obubožano in oddaljeno prebivalstvo.« V opravičilo na pozabljene vojne na drugih koncih sveta je bilo slišati podobne komentarje tudi v drugih evropskih medijih. Odsevajo miselnost, ki preveva zahodno novinarstvo, ki tragedije daleč drugod spremljajo kot normalnost. Verjetno smo se zares navadili gledati in poslušati poročanje o vojnih tragedijah kot o nečem, kar nas ne zadeva, in jih ne sprejemamo z enako občutljivostjo kot početje ruske vojske v Ukrajini.
Huda humanitarna kriza v Jemnu
Po podatkih, ki jih je zbrala katalonska nevladna organizacija Escola de Cultura de Pau (Šola za mirovno kulturo), je po svetu v tem trenutku 17 žarišč vojnih spopadov, vključno z Ukrajino. Na Bližnjem vzhodu je Jemen zaradi vojne zašel v globoko humanitarno krizo, več kot 80 odstotkov prebivalstva države potrebuje nujno humanitarno pomoč. Območja te države pod nadzorom uporniških Hutijev že od marca 2015 bombardira koalicija, ki jo vodita Savdska Arabija in Združeni arabski emirati. Zadnje poročilo neodvisne jemenske organizacije Mwatana za človekove pravice navaja številko 839 napadov na civilne objekte v letu 2021, v katerih je bilo ubitih in ranjenih 782 civilistov. Generalni sekretar ZN Antonio Guterres je v izjavi minuli petek opozoril na množično in sistematično kršenje človekovih pravic v Siriji. Vojna je po podatkih UNHCR pognala v beg 5,6 milijona Sircev, 6,7 milijona pa je notranje razseljenih.
Irak je drugo tako prizorišče, kjer je nasilje postalo normalno stanje, tako kot v Afganistanu pod talibani. V Mjanmaru se že od leta 1948 z vladno vojsko spopada desetina oboroženih uporniških skupin, ki zahtevajo priznanje svojih etničnih in kulturnih posebnosti ter celo neodvisnost. Odkar je vojska v Mjanmaru ponovno prevzela oblast leta 2021, je število notranje razseljenih oseb preseglo pol milijona, je zapisano v poročilu UNHCR.
Več vojn v Afriki
Konflikt v Darfurju v Sudanu, ki je izbruhnil leta 2003 zaradi zahtev po večji decentralizaciji in razvoju regije, velike 509.056 km2, je terjal do danes več kot 300.000 mrtvih. Vlada se je na vstajo upornikov odzvala nasilno z oboroženimi silami. Mirovni sporazum leta 2005 ni prinesel prekinitve spopadov med Sudanom in Republiko Južni Sudan za nadzor teritorija, število žrtev pa ob tem strmo narašča. V severni soseščini Sudana se zaradi konflikta s centralno vlado nadaljujejo spopadi v etiopski pokrajini Tigrej, ki se po navedbah ZN sooča z veliko humanitarno krizo. V jugozahodni etiopski sosedi Somaliji mir ogroža islamski terorizem, napadi so se v zadnjih mesecih leta 2021 v urbanih območjih še okrepili. Ta država je tipičnem primer, ko pogubna sinergija vojne in podnebnih sprememb ustvarja najbolj uničujoče učinke, ki naj bi do zdaj terjali davek več sto tisoč mrtvih, 2,6 milijona razseljenih ljudi, okoli milijon pa jih je zapustilo državo.
V regiji zahodnega Sahela, ki zajema severni del Malija, Burkina Faso in severozahodni del Nigra, so razmere zelo napete, vzrokov pa je več, od zapostavljenosti in revščine nomadskih Tuaregov do kriminalnih oboroženih skupin, ki delujejo na mejah med državami. Zaradi džihadistov in drugih podobnih skupin pripadnikov Al Kaide in Islamske države se razmere v tej regiji naglo slabšajo. Oboroženi konflikti potekajo tudi v Ugandi, Demokratični republiki Kongo, v Nigerju nasilje izvaja islamistična sekta Boko Haram. V severni mozambiški pokrajini Cabo Delgado je od leta 2017 zaradi samooklicane paravojaške skupine Ahlu Sunnah Wa-Jama (ASWJ) moralo več sto tisoč oseb zapustiti domove. Oborožen konflikt se odvija tudi med maroško vojsko in fronto Polisario, ki se zavzema za neodvisnost Zahodne Sahare. Grozodejstva v teh delih sveta pa niso nič manjša od tistega, kar se dogaja v Ukrajini.