Rusija in pred njo Sovjetska zveza sta desetletja veljali za stabilnega energetskega oskrbovalca Evrope. Dolgo časa so se z ruskimi dobavitelji sklepale dolgoročne pogodbe, ki so vnašale predvidljivost v poslovni odnos dobave plina, hkrati pa se je ruski plin vedno znova izkazal kot najcenejši vir za Evropo. Toda zadnji dve desetletji se je v Evropi povečal tudi delež kratkoročnih pogodb, kar pomeni, da so fluktuacije v cenah tega energenta lahko tudi močneje vplivale na ceno elektrike. Čeprav so se v zadnjih letih odkrivala nova nahajališča zemeljskega v Sredozemlju, produkcijo pa so okrepili tudi v ZDA in Katarju, so večje investicije za dobavo utekočinjenega zemeljskega plina v EU šele stvar zadnjega desetletja. Z njimi se ni mudilo. Po eni strani zaradi majhnih razpoložljivih kapacitet utekočinjenega zemeljskega plina in tudi precej večje cene tega energenta, ki so ga iz Rusije v Evropo nemoteno črpali tudi v času ruskega posega v Gruziji ali ob pripojitvi Krimskega polotoka. Da je Evropa odvisna od ruskega plina, je bilo splošno znano dejstvo. Do začetka vojne v Ukrajini si zaradi tega nihče ni pretirano belil glave, razen v baltskih državah in na Poljskem, kjer so lažje zadihali že leta 2014, ko so pred obalo Litve v Klaipedi vzpostavili prvi terminal LNG v tej regiji. Projekt je takrat imel isto ime, kot bi ga lahko nadeli včerajšnjem predlogu evropske komisije za hitrejšo pretrganje vezi odvisnosti od ruskega plina – Litvanci so ga poimenovali Neodvisnost.
Aleš Gaube
Toda evropski načrt, ki je ta čas zgolj še predlog evropske komisije, bo težko uresničiti. Različni energetski miksi v posameznih državah članicah so se že pri obli...